Že od malih nog sem se zanimal za gradove – za kastelologijo. To zanimanje je prebudil dr. Ivan Stopar s svojo dokumentarno serijo o gradovih, ki se je predvajala v 80-tih letih prejšnjega stoletja (star sem bil približno 9 let). Od takrat naprej sem prebiral vse mogoče o gradovih in si marsikaterega ogledal “v živo”. Če sem npr. prebral, da je na nekem gradu romanska zidava ali gotsko okno sem to enostavno hotel videti še na lastne oči. Tako sem do danes obiskal več sto lokacij različnih gradov, dvorov, dvorcev in pristav v Sloveniji – ne glede na stopnjo ohranjenosti.
Vzporedno s kastelologijo sem se vedno bolj poglabljal tudi v arheologijo – različni vedi, vendar neizbežno povezani in prepleteni.
Pri tem moram poudariti arheologa Milana Sagadina, ki je vodil zaščitna izkopavanja pri cerkvi sv. Radegunde na Bregu pri Žirovnici leta 1994. Tam sem kot 16. letnik sodeloval kot delavec. Na tem mestu mu gre zahvala za izredno potrpežljivost – na poti iz Kranja do delovišča sem ga neumorno zasipaval z vprašanji. Kako bo potekal izkop? Kaj je že znanega? Kakšne najdbe pričakujemo? In tako naprej. On pa je na vse potrpežljivo odgovarjal. Ko smo prispeli so drugi pričeli z raztovarjanjem orodja, sam pa sem se začel sprehajati po travi okoli cerkve. Seveda je to opazil, na vprašanje kaj počnem pa sem odgovoril z “Sprehajam se po taborskem obzidju.” Začuden je vprašal, če ga vidim in sem mu pokazal komaj zaznaven ozek greben, kjer je bila tudi trava drugačne barve. Tako sva se sprehodila po taborskem obzidju, takrat je bilo možno razbrati skoraj celoten potek obzidja z vsaj dvema vogalnima stolpoma.
To je bil moj prvi resen stik z arheologijo, ki je botroval poglobljenemu zanimanju in prebiranju literature.
Potem je sledilo moje prvo odkritje – Ajdov grad, do takrat še domačinom neznano srednjeveško utrdbo. Sledil je Štravberk, vili rustici na Brniku, pa grad Štatenberk na Dolenjskem in tako naprej. Skratka ugotovil sem, da lahko tudi kot ljubitelj nekaj prispevam k raziskovanju in ohranjanju dediščine.
Vsak primer je bil drugačen, vedno pa sem o ugotovitvah obveščal pristojne enote OE ZVKD in predlagal vpis v Register dediščine. Pri svojem delu vedno uporabljam le metode, ki najdišč ne poškodujejo – po domače povedano – ne kopljem! Predvsem gre za opazovanje morebitnih sledov na površju, reliefnih značilnosti, daljinskega zaznavanja (ortofoto, LIDAR), uporabo starih zemljevidov, pomagam pa si tudi z ljudskim izročilom in toponimi.
Sčasoma se je lokacij nabralo toliko, da je vse skupaj preseglo okvir topografije oz. iskanja neznanih oz. neregistriranih najdišč. Tako so nastali različni projekti oz. vsebinski sklopi, ki so predstavljeni na tej strani.
Namen strani je predvsem obveščanje tako stroke kot tudi širše javnosti, hkrati pa lahko ta stran služi kot primer dobre prakse sodelovanja med stroko in ljubitelji dediščine.
Želim vam prijetno in zanimivo branje, dobrodošle pa so tudi kritike, komentarji, vprašanja… Komentarje lahko oddate na sami spletni strani ali uporabite spodnji kontaktni obrazec.
Jure Smolinsky