Osnovna opredelitev: Dvor ali pristava

SINONIMI: Stettenberk
Naziv v RKD: /
Interna oznaka: T015
  • Vrsta
    Arheološko najdišče
  • Obdobje
    Novi vek
  • EŠD
    /

LOKACIJA:

  • Naselje: Štatenberk
  • Občina: Mokronog – Trebelno
  • Koordinate:
    • GKY:512099, GKX:82354
    • Lat:45o53’07,04” (45,885289o), Lon:15o09’03,97” (15,151102o)
  • Nadmorska višina: 365m
  • OE ZVKDS: Novo mesto
  • RKD: povezava na zemljevid

POSTOPEK IDENTIFIKACIJE

Postopek identifikacije je pravzaprav nadaljevanje iskanja gradu Štatenberk, kar je opisano na povezavi ŠTATENBERK (na Dolenjskem)

Domačini so namreč govorili o treh utrdbah oz. gradovih v Štatenberku. Kot sem opisal že v omenjenem prispevku o gradu, gre pri prvi za poznoantično naselbino, pri drugi lokaciji za grad Štatenberk, o tretji pa govori ta prispevek.

Z gospodom, ki ima v vasi kmečki muzej, sva že bila dogovorjena, da mi pokaže še lokacijo prve in tretje utrdbe. Ko sva se dobila me je najprej vodil na prej omenjeno poznoantično naselbino, potem pa še do hiše Štatenberk 9 oz. do gradbenega izkopa severno od nje.

Pri kopanju gradbenega izkopa namenjega novogradnji, hiši Štatenberk 11, so naleteli na več metrov dolg zid, ki naj bi bil debel okrog pol metra (ocena lastnika). Kamenje iz zidu so zložili na kup ob izkopu, dobro pa so bile vidne sledi apnene malte.

Kup kamenja s sledovi malte (Foto: Jure Smolinsky, 2012)

Na območju izkopa sem našel več kosov keramike, nekateri so bili okrašeni z luknjičastimi vrezi, razporejenimi v dve oz. tri vrste (toliko vrst je bilo vidno na odlomkih).

O lokaciji sem obvestil OE ZVKD v Novem mestu in predal tudi vso keramiko v strokovno oceno. Po oceni Uroša Bavca, gre za keramiko lokalne produkcije iz 16. in 17. stoletja. Podobne kose naj bi arheologi našli tudi na Ljubljanskem gradu in pri kartuziji Pleterje (Bavec, 2012).

POSKUS INTERPRETACIJE:

Domnevamo lahko, da so upravo gospoščine po opustitvi gradu v 16. stoletju preselili v novo stavbo. Ta je bila verjetno zgrajena na mestu ali v bližini nekdanje grajske pristave. Na to možnost nakazuje ledinsko ime Staje v neposredni bližini. Ravno tako lega ustreza položajem dvorov, saj bi bil dvor na tem mestu nekoliko odmaknjen od same vasi in še vedno simbolično vzvišen, hkrati pa bi imel dober pregled nad samo vasjo.

Časovno lahko predvidevamo, da je do selitve uprave prišlo že v 16. stoletju. Torej najverjetneje v času, ko je bil lastnik gospostva baron Jurij Lenkovič ali za njim Jurij Dovolić, zagotovo pa je bila že tu v času Wolfa Jakoba Sonca, ki je bil lastnik gospostva v času Valvasorja (podrobnejši podatki o lastnikih gospostva so objavljeni na povezavi). Od tu naprej podatkov o lastnikih vse do začetka 19. stoletja nimamo. Gospod iz kmečkega muzeja mi je povedal, da domneva, da so gospostvo po opustitvi gradu prevzeli lastniki sosednjega Hmeljnika.

To je zelo možno in bi potem lahko sklepali, da so po Soncu lastniki Štatenberka enaki kot lastniki Hmeljnika, gospostvo pa so potem verjetno upravljali le oskrbniki.

Leta 1804 je bil lastnik kostanjeviški samostan, ki je gospostvo prodal Andreju Guttmanu. Od gospostva pa očitno takrat ni ostalo več veliko, deželna deska namreč izkazuje, da je imelo leta 1805, poleg nekaj gospoščinske zemlje le še eno podložno kmetijo. Andreju Guttmanu kot dediči leta 1810 sledijo Damjan, Janez in Vincenc Guttman ter Cecilija Janežič. 1835 Damjanovo četrtino podeduje njegova mati Magdalena, ponovno poročena Pehani, leta 1836 pa ji sodišče prisodi tudi ostale tri deleže. Magdalena nato leta 1842 celotno gospostvo prepusti možu Matiji Pehaniju, ta pa ga, proti letni renti, leta 1857 izroči sinu Jožefu. (Smole, 1982, str. 493). Jakič kot zadnjega lastnika, konec 19. stoletja, navaja mokronoškega graščaka barona Ludwiga Berga (Jakič, 1997, str. 337).

O nastanku in izgledu stavbe domnevnega dvora je težko kaj zanesljivega reči. Iz enega, tankega odseka, ob gradbenem izkopu uničenega zidu je nemogoče karkoli sklepati o strukturi gradnje in funkciji zidu. Ravno tako je nemogoče ugotoviti kaj zanesljivega o sami zasnovi.

Že samo dejstvo, da je šlo za kamnit zid vezan z malto, morda kaže na stavbo višjega ranga, saj so sicer na območju razširjene hiše in drugi objekti, ki so bili sicer iz kamenja, vendar so bili zidovi praviloma vezani z ilovico.

Zaenkrat se lahko opremo le na keramiko iz 16. in 17. stoletja ter na franciscejski kataster. Slednji nam kaže zidano pravokotno stavbo, z manjšim izzidkom na severni strani. Tlorisno močno spominja na Hmeljniško zidanico v Srednjem Grčevju, tudi čas nastanka je verjetno podoben. Morda to kaže, da je uprava gospoščine sprva delovala še v stavbi nekdanje pristave, potem pa so zgradili podobno stavbo kot v Srednjem Grčevju. Vsekakor je moral biti dvor ali pristava dokaj skromen, saj ga Valvasor ni niti omenil, niti upodobil.

Domnevni dvor Štatenberk na franciscejskem katastru (Vir: Mapire)

Iz franciscejskega katastra pa lahko ugotovimo tudi, da je glavna stavba stala nekoliko nižje od gradbenega izkopa – na mestu hiše št. 9. V tej luči lahko sklepamo, da zid v gradbenem izkopu ni bil del te stavbe ampak morda ograje ali kakšnega pomožnega objekta. Druga možnost pa da je del prvotne pristave.

Vsekakor pa je s tem rešeno vprašanje treh štatenberških “gradov”. Na tej lokaciji ni bilo nobene utrdbe, le dvor oz. pristava, vendar jo je ljudski spomin prištel med “gradove”.

V bližini velja omeniti še hišo št. 1 (v vasi Štatenberk, severno od cerkve), saj naj bi bila to hiša gospoščinskega logarja. Poleg omenjenega dvora in cerkve, je bila v prvi polovici 19. stoletja to edina zidana hiša v vasi.

Logarjeva hiša na franciscejskem katastru (Vir: Mapire)

Avtor prispevka: Jure Smolinsky

Datum objave: 23.12.2021


POVEZANI PRISPEVKI:


VIRI:

BAVEC Uroš (2012). Zasebna elektronska komunikacija – neobjavljeno

JAKIČ Ivan (1997). Vsi slovenski gradovi: Leksikon slovenske grajske zapuščine, DZS, Ljubljana

SMOLE Majda (1982). Graščine na nekdanjem Kranjskem. Državna založba Slovenije, Ljubljana

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.