Osnovna opredelitev: Bunker
SINONIMI: /
Naziv v RKD: /
Interna oznaka: T014
- Vrsta
Stavbna dediščina - Obdobje
Novi vek - EŠD
/
LOKACIJA:
- Naselje: Dolenji Suhadol
- Del naselja: Stari grad
- Naslov: /
- Občina: Novo Mesto
- Koordinate:
- GKY: 521454, GKX: 72343
- Lat: 45°47’42” (45,794989°), Lon:15°16’16” (15,271190°)
- Nadmorska višina: 397m
- OE ZVKDS: Novo Mesto
POSTOPEK IDENTIFIKACIJE IN OPIS
V tem primeru je mojo pozornost pritegnilo značilno ime za predel vzhodno od vrha Jurjevec – Stari grad. V postopku priprave na terenski ogled sem si podrobneje ogledal zemljevid in ortofoto posnetke, vendar tam nisem zasledil nobene lokacije, ki bi potencialno bila primerna za grad ali kaj podobnega. Zato sem si pomagal z digitalnim modelom reliefa (Slika 2). S pomočjo modela sem opazil štiri potencialne lokacije manjših utrdb (obkrožene na Sliki 2). Za ogled sem izbral tisti dve, ki sta bili nekako znotraj območja, na zemljevidih označenega z imenom “Stari grad” (obkroženi z rdečo na sliki 2). Drugi dve lokaciji sem izpustil, ker sta bili izven območja in sem zato predvideval manjše možnosti. Na tem mestu moram poudariti, da sem pričakoval en objekt, ki bi dal območju ime Stari grad in ne dveh ali celo več. Danes vem, da je bila to napaka in da bi moral pregledati širše območje.
Objekt A
Najprej sem se odpravil proti zahodni lokaciji. Tam sem našel ostanke pravokotnega objekta velikega okoli 8x5m. Razvaline so skromne, debelina zidov le približno 60cm. Zidava je preprosta, pretežno iz kamna, vmes je nekaj opeke. Na severozahodni, daljši, stranici je prehod, pred njim pa krajši zid. Objekt je na relativno naravno nezavarovani legi ob robu gozda.
Tako lokacija kot sam objekt nikakor ne ustrezata oznaki “grad”, vendar sem za vsak slučaj pregledal neposredno okolico, da bi ugotovil, če ni morda razvalina le del širše zasnove. Sledov, ki bi kazali na to možnost nisem našel.
Objekt B
Že pri objektu A se je pokazalo, da ne gre za grad ampak za nekakšen stolpu podoben objekt. Prva “terenska” teza je bila, da gre za manjšo, stolpasto protiturško utrdbo. Tako sem se brez pričakovanj odpravil še proti vzhodni lokaciji. Tudi tam sem našel podobno situacijo. Skromne razvaline pravokotnega objekta podobne velikosti, ki je bil pozidan na ravno tako relativno naravno nezavarovani lokaciji. Tudi tu je bil pred vhodom krajši zid. Zasnova in način zidave sta bila močno podobna “objektu A”.
Rezultati ogleda so bili več kot zanimivi – dva praktično enaka objekta, ki sta bila sorazmerno slabo utrjena in resnejšega napada ne bi prenesla. Zidava je kazala na možnost protiturške utrdbe, jasno je bilo tudi, da sta stolpa nastala kot del enotnega načrta in najverjetneje (skoraj) sočasno.
POSKUS INTERPRETACIJE
Pri interpretaciji oz. njenem poskusu sem izhajal iz razpoložljivih podatkov, ki sem jih takrat imel. Najprej je tu samo ime “Stari grad”. Na splošno velja, da takšna imena ne označujejo vedno samo gradov oz. grajskih stavb ampak tudi druge vrste objektov npr. protiturške utrdbe, prazgodovinske ali poznoantične utrjene naselbine. Možnost “pravega gradu” sem izločil že na podlagi reliefnih značilnosti območja, zato je bilo potrebno iskati izvor imena v drugih vrstah objektov. Enako na osnovi reliefa tu ne kaže pričakovati tabora ali prazgodovinske oz. poznoantične naselbine.
Upoštevaje dimenzije obeh objektov in debelino sten sem prišel do zaključka, da objekta nista mogla biti zelo visoka. Domneval sem, da je bila nad zidanim pritličjem največ še ena etaža – morda lesena. Sam način zidave me je spominjal na protiturške tabore. K temu moram dodati, da sem dobil tudi podatek, da so med drugo svetovno vojno domačini pod prisilo odvažali kamen z obeh razvalin za gradnjo italijanskih bunkerjev. Kasneje mi je nek domačin povedal praktično enako zgodbo. Omenjal je, da so kamenje odvažali z obeh “gradov” za bunkerje nekje pod Gorjanci.
Zaradi vsega navedenega sem sklepal, da sta tu stala dva preprosta protiturška stolpa, ki sta bila vzrok za ime Stari grad. Zasnova obeh je bila enaka in del enotnega gradbenega načrta. Kot rečeno sem domneval, da gre za nizki, enonadstropni stavbi katerih nadstropje bi bilo lahko tudi le leseno in prilagojeno obrambi. Zanimiv je bil krajši zid pred vhodom, ki je preprečeval direktni napad na vrata. Možen bi bil tudi lesen pomol, ki bi povezoval zaporni zid pred vhodom in nadstropje. Tak pomol bi omogočal tudi vertikalno obrambo.
Obstoj dveh takih stolpov me je napeljalo na misel, da gre za ostanke večje protiturške zapore, ki bi jo sestavljalo več stolpov, med njimi pa bi bila “pregrada” – v obliki zidu, nasipa in jarka ali pa le neprehodnega prepleta trničastega rastlinja – nekakšna “živa meja”. Glede na odsotnost sledi sem domneval slednjo možnost.
Koncept take zapore je možen, saj je bilo območje pogosto na udaru Turkov, ki so prihajali čez Gorjance. Podoben sistem, znan pod imenom “Turške šance” poznamo na Koroškem pri Ravnah in Kotljah (EŠD 7629, 30636, 30637 in 30638), drug znan primer pa je zapora pri Železni Kapli v današnji Avstriji. Prva je bila sestavljena iz jarkov, morebitnih palisad in zemljenih utrdb, kjer so (najbrž) stali leseni utrjeni stolpi. Drugo zaporo pa sestavlja zidan zaporni zid z zidanimi stolpi.
Tako je bil naslednji logičen korak poskus identifikacije morebitnih lokacij dodatnih stolpov v okolici in s tem ugotavljanje poteka morebitne zapore. Tu sem se najprej vrnil na prej omenjeni DMR model reliefa oz. k lokacijama označenima z modrima krogoma, ki sem ju pri terenskem ogledu izpustil. Še posebej vrh Jurjevca (zahodno od objekta A) je dominanten in ponuja dober razgled, česar graditelji takšne zapore nedvomno ne bi spregledali. Pregledal sem tudi LIDAR posnetke in domneval, da bi bil od vrha Jurjevca najbolj logičen potek proti jugu oz. sosednji vzpetini Rutovca. Tam se na LIDARju lahko prepozna več anomalij – ena večja in dve manjši.
Ker naj bi kamenje z obeh stolpov uporabili za gradnjo italijanskih bunkerjev sem skušal na spletu dobiti več podatkov o njih. Pri tem je mojo pozornost pritegnil članek “Projekt italijanske vojske – zapora meje z Neodvisno državo Hrvaško pod Gorjanci“, katerega avtor je Blaž Štangelj. Članek govori o mejnih utrdbah (bunkerjih, ovirah iz bodeče žice…), ki jih je italijanska vojska leta 1943 postavljala blizu meje med njenim okupacijskim območjem in NDH. (Štangelj, 2021, str. 104)
Ob branju članka je bilo razvidno, da je ta zapora potekala tudi čez Jurjevec, zato so me zanimale predvsem točne lokacije bunkerjev – še posebej, ker naj bi kamenje s stolpov uporabili pri njihovi gradnji. Zato sem kontaktiral avtorja prej omenjenega članka in pokazalo se je, da gre tako pri stolpih kot pri bunkerjih za identične lokacije – lokaciji obeh stolpov sta bili točno tam kot bunkerji, ravno tako sta se “prekrivali” lokaciji potencialnih dodatnih stolpov na vrhu Jurjevca in vzhodno od “Objekta B”. Tako se je avtomatsko postavilo vprašanje kaj se je na lokacijah dejansko dogajalo.
Zato sva si z avtorjem prispevka v zasebni komunikaciji izmenjala podatke in argumente in pokazalo se je, da gre v resnici za ostanke zidanih bunkerjev iz leta 1943 in ne za ostanke protiturških stolpov (na tem mestu se toplo zahvaljujem g. Štanglju za prijazna pojasnila).
Tako se je izkazalo, da je bila moja interpretacija napačna. Zavedla me je preprosta,neurejena zidava iz kamna, ki je zelo podobna zidavam, kakršne vidimo pri protiturških gradnjah. Priznati moram, da se nikoli nisem poglabljal v vojaške bunkerje 20. stoletja. Večina si pri besedi bunker predstavlja betonske konstrukcije, kakršna je na sliki 9.
Realnost pa je drugačna, bunkerji so bili zelo raznoliki in so se razlikovali po namenu, velikosti pa tudi po izbranih materialih za gradnjo. Poleg betonskih so obstajali tudi zidani iz kamna ali opeke, iz litega železa, leseni…
Tako je Stari grad odličen primer, ki kaže da je potrebno pri interpretaciji upoštevati široko paleto možnosti pa tudi odstopiti od svoje ideje, če argumenti pokažejo, da je zmotna.
Odprto pa ostaja vprašanje imena Stari grad, ki gotovo ni povezan z bunkerji. Verjetno je tu nekje v srednjem veku stal manjši dvor, ki ga je potrebno še najti.
Avtor prispevka: Jure Smolinsky
Datum objave: 04.11.2024
VIRI:
ŠTANGELJ Blaž (2021). Italijanska zapora meje z Neodvisno državo Hrvaško pod Gorjanci. V BALKOVEC Bojan (ur.). En krompir, tri države: Okupacijske meje na Dolenjskem 1941–1945. Historia št. 37. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, zgodovinski oddelek, str. 103 – 182. Dostopano
