SINONIMI: Stattenberg

  • Vrsta objekta
    Grad
  • Stanje
    Sledovi v terenu
  • Datacija
    pred 1250, verjetno vsaj v 12. stol.
  • OE ZVKD
    NOVO MESTO
  • EŠD
    29975
  • Naziv v RKD
    Štatenberk – Grad Štatenberk

LOKACIJA:

Naselje: Štatenberk

Del naselja/ledinsko ime: Goriče

Občina: Mokronog – Trebelno

Koordinate: 45,880578, 15,151682

Kataster: 2785/1 k.o. Trebelno


OMEMBE V VIRIH

Prva omemba: 1250 se omenja “Gerburgis de Stattenberg” (Stopar, 2003, str. 109)

Druge omembe:


ZGODOVINSKI PODATKI

Grad je bil najverjetneje zgrajen v 12. stoletju in je bil sprva freisinški fevd in sedež deželnega sodišča od katerega se je v 15. stoletju odcepil Otočec, v njem pa je nastal pomerij Klevevža. Že prej se je od štatenberškega sodišča, ob ustanovitvi mesta, odcepilo tudi sodišče Novo mesto (Kos, 2005, str. 49).

Grad so upravljali vitezi Štatenberški. Kot prvega Valvasor leta 1220 omenja Viljema, ki mu leta 1250 sledi njegova vdova Geburga, po njeni smrti pa ji leta 1277 sledi njen sin Rupert. Geburga se omenja že leta 1244, ko je stiškemu samostanu podarila štiri kmetije pri Šentlovrencu. (Stopar, 2003, str. 109). Kot zadnjega Valvasor omenja Wilda Štatenberškega. Ta se je v vojni med Štajerci in nadvojvodo Albrehtom pridružil prvim in leta 1291 utonil, ko naj bi junaško hitel na pomoč obkoljenemu Stubenberškemu. Za zanimivost polihistor doda, da nekateri pravijo, da naj bi utonil, ko je poskušal čez vodo pobegniti pred sovražnikom. Navaja tudi tretjo verzijo zgodbe, da naj bi konju presekali uzde in naj bi nato konj pobezljal in ga odnesel v vodo. Skratka z njim naj bi se končal tudi rod Štatenberških. (Valvasor, 2009 – 2013, str. 554). Jakič kot prvega Štatenberškega navaja Friderika (leta 1201), vendar žal ni navedel vira podatka. (Jakič, 1997, str. 336).

Omenjena Geburga se leta 1250 omenja kot žena Henrika Svibenskega, kar razloži svibensko oblast na gradu, ki se je obdržala do srede 14. stoletja. Takrat je imelo na gradu svoje deleže več vej Svibenskih – Svibenski, novi Planinski, poleg njih pa sorodniki Ptujski, ki so imeli določene pravice po izumrlih starih Planinskih (Kos, 2005, str. 228). Iz tega lahko morda sklepamo, da sta prej omenjena Rupert in Wild (če sta še živela na Štatenberku) tu gradiščanila za Svibenske.

V 40. letih 14. stoletja je četrtinske deleže kopičila planinska veja Svibenskih. Leta 1333 se omenja navidezna odvisnost gradu od Ortenburžanov (takrat so ga imeli Svibenski in Lemberško-Strašberški). Takrat sta bila Herman in Majnhard, grofa Ortenburška, namreč deželna glavarja in kot taka sta vršila tudi nadzor cerkvenih odvetništev (Kos, 2005, str. 228). Tu velja pripomniti, da je bil grad formalno še vedno freisinški fevd, odvetništvo nad freisinškimi posestmi pa so že od okoli leta 1160 imeli Habsburžani in so Ortenburžani Štatenberk lahko podeljevali le kot namestniki Habsburžanov. (Kos, 2005, str. 228). V drugi polovici 14. stoletja so Svibensko – Planinski izgubili grad v korist Katarine Celjske, ki ga je obdržala do leta 1386. Takrat ga v zastavo spet dobijo Ortenburžani. (Kos, 2005, str. 228). Po njih ga leta 1418 podedujejo Celjani, vendar ga Herman II. Celjski leta 1431 izroči avstrijskim vojvodom Frideriku Starejšemu, Frideriku Mlajšemu in Albertu (Stopar, 2003, str. 109). Habsburžani, na osnovi dedne pogodbe, grad leta 1456 podedujejo po Celjskih (Kos, 2005, str. 228).

Habsburžani so grad dajali v zastavo. Tako kot zastavne gospode srečamo Herbarda pl. Auersperga (leta 1440), Sebastijan Erkensteiner (leta 1441), ki ga prepusti v zastavo Jakobu Lengenheimerju, ta pa ga leta 1496 kupi na dražbi. (Smole, 1982, str. 493). Po Valvasorju je bil leta 1510 zastavni gospod Janez pl. Črnomaljski, za njim pa Jurij baron Lenkovič, ki je gospostvo leta 1589 kupil od nadvojvode Karla. Za njim je gospostvo pripadalo Juriju Dovoliću, ki mu sledi Wolf Jakob Sonce. (Smole, 1982, str. 493).

Če vse to drži je gospostvo očitno nekje po letu 1496 spet pripadlo Habsburžanom, da so ga lahko leta 1589 prodali.

Nadaljnjih podatkov o lastnikih do 19. stoletja ni, kasnejši pa se nedvomno ne nanašajo več na grad, zato jih tu ne bom navajal. Uprava gospostva se je enkrat po opustitvi gradu kot kaže preselila v zaselek Naplje – več o tem v povezanem prispevku o domnevnem dvoru (v pripravi).


STANJE V REGISTRU DEDIŠČINE

Grad je v register vpisan pod številko EŠD 29975.

Vpisan je bil na mojo pobudo, pred sistematskim pregledovanjem registra, zato je postopek identifikacije prave lokacije gradu (prej je bila v literaturi napačna) opisan v objavi v projektu Topografija – ŠTATENBERK (na Dolenjskem)

V bližini gradu so še razvaline kamnitega grajskega mlina (parcela 2517 k.o. Trebelno), ki je imel dve kolesi. Na franciscejskem katastru ni označen, kdaj je propadel ni znano.

Razvaline grajskega mlina (Foto: Jure Smolinsky, 2012)

Omeniti velja še manjšo srednjeveško utrdbo na Trebanjskem vrhu (obravnavana posebej na povezavi).

POSKUS INTERPRETACIJE:

Grad obodnega tipa je bil sestavljen iz obzidanega dvorišča s palacijem na vzhodni, krajši stranici. Zunanje mere gradu so okvirno 38 x 21m in je skoraj pravokotne oblike, palacij pa je meril približno 18x10m. Ob njem je bil v SV vogalu manjši stolp okvirnih dimenzij 6x6m. Ob južni daljši stranici je bil ob palaciju manjši prizidek, na tej strani je bila najverjetneje tudi kuhinja (sodeč po površinskih najdbah sledi prehrane na zunanji strani zidu – živalske kosti, školjke, keramika). Možno je, da je bil ta prizidek manjši stolpič s kapelo, podobno kot na gradu Podsreda.

Grad Štatenberk na LIDAR posnetku (VIR: Spletni pregledovalnik RKD, SVF vizualizacija, Ministrstvo za kulturo)

Na zahodni strani je bil zavarovan z izredno globokim in širokim jarkom, obzidje pa tu poteka po višji kopi v loku (podobno kot na gradu Klevevž) in je bilo najverjetneje nekoliko višje in oblikovano kot ščitna stena.

V tej obliki se grad kaže kot tipičen romanski obodni grad in zdi se, da kasnejših, gotskih prezidav ni doživljal oz. vsaj niso bistveno spremenile zasnove. Ravno tako ni videti, da bi gradu dodajali utrdbene ali bivalne sestavine v času protiturških vpadov. Za bolj natančen stavbni razvoj gradu bi bile potrebne natančnejše izmere, analize in arheološke raziskave, vendar najverjetneje grad po 14. stoletju res ni doživljal večjih prezidav.

Ta domneva je skladna tudi z zgodovinskimi podatki, saj je grad sorazmerno zgodaj izgubil večino svojega pomena. Velik del pomena je izgubil že s poroko Geburge Štatenberške, saj je bil od takrat naprej kot kaže v gradiščanski upravi. Dodatno lahko o izgubljanju pomena gradu sklepamo tudi iz drobljenja njegovega sodišča, najbolj vidno pa to postane pri odnosu Habsburžanov do gradu. Za njih je imel določeno vrednost le še kot kapital, kar lahko razberemo predvsem iz pogostega menjavanja zastavnih lastnikov in prodaj gradu.

Grad je bil verjetno opuščen v 16. stoletju, Valvasor namreč stavbe ni upodobil z obrazložitvijo, da je že čisto razpadla in da je od nje videti le še kup kamenja. (Valvasor, 2009-2013, str. 554).


Avtor prispevka: Jure Smolinsky

Datum objave: 22.12.2021


VIRI:

JAKIČ Ivan (1997). Vsi slovenski gradovi: Leksikon slovenske grajske zapuščine, DZS, Ljubljana

KOS Dušan (2005). Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Založba ZRC SAZU, Ljubljana.

SMOLE Majda (1982). Graščine na nekdanjem Kranjskem. Državna založba Slovenije, Ljubljana

STOPAR Ivan (2003). Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, II. Dolenjska, 3. knjiga. Porečje Temenice in Mirne, 14. knjiga. Založba Viharnik, Ljubljana

VALVASOR Janez Vajkard (2009-2013). Čast in slava vojvodine Kranjske. XI. knjiga, O mestih, trgih, gradovih in samostanih. Zavod Dežela Kranjska, Ljubljana

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.