Nekaj besed o pojmu grad

Tako v pogovornem jeziku kot v strokovni literaturi poznamo kar nekaj pojmov, ki označujejo različne grajske stavbe – grad, dvorec, dvor, graščina, mota, palača, gradič, pristava… Potem najdemo še opredelitve kot so obodni grad, stolp, stanovanjsko-obrambni stolp, trdna hiša, hausberg, donjon itn.

Kljub temu, pa pogosto ni jasno kaj posamezni izraz označuje. Zato sem se odločil, da bom na tem mestu skušal pojme nekoliko razjasniti. Na to temo že obstaja odličen prispevek “Kaj je grad?”, ki ga je napisal Igor Sapač in ga vsem toplo priporočam v branje. V omenjenem prispevku je problematike terminologije odlično opredeljena, zato se bom tu v veliki meri oprl na rešitve in opredelitve v omenjenem prispevku, skušal pa bom nekoliko dopolniti.

OSNOVNI POJMI

Kadar govorimo splošno o fevdalnih stavbah oz. plemiških bivališčih je daleč najbolj primeren izraz “grajske stavbe“, saj zajame kar najširšo skupino stavb skozi celotno obdobje njihovega nastajanja in obstoja ne glede na njihove arhitekturne lastnosti, morebitno utrjenost in druge vidike. V to skupino spadajo gradovi, dvorci, dvori ipd., nikakor pa sem ne sodijo pristave. Pri pristavah namreč ne gre za stavbe, ki so bile sedež fevdalne gospode ampak za stavbe s prvenstveno gospodarsko funkcijo, kot take pa sodijo v isto skupino kot kašče, konjušnice, kovačije in drugi objekti. Za to skupino je verjetno najbolj utemeljen izraz “gospodarski objekti” – čeprav se lahko pojavljajo bodisi v sklopu gradov oz. predgradij, lahko pa ločeno, dislocirano – npr. pristave, škofjeloška kašča ipd.

V pogovornem jeziku pa se pogosto kot grad imenujejo tudi druge utrdbe ali stavbe, včasih celo starejša gradišča in poznoantične naselbine. Vendar pa če govorimo o grajskih stavbah so te tudi časovno zamejene v srednji in novi vek – do zemljiške odveze leta 1848 (Sapač, 2012, str. 393). Že zato se ne smemo zanašati in slepo povzemati “domačih, ljudskih oznak”, saj iz tega okvirja avtomatsko izpadejo vsi starejši objekti kot je npr. Tonovcov grad nad Kobaridom (poznoantična naselbina). Ravno tako v skupino grajskih stavb ne prištevamo različnih protiturških utrdb (tabori, dolinske zapore, turške šance, protiturški refugiji…). Ti objekti so nastajali drugače, z drugimi motivi in so imeli drugačno funkcijo. Gradili so jih načeloma tlačani sami, čeprav včasih tudi pod pokroviteljstvom plemstva. Poznamo pa sicer primere, kjer je taborska naselbina v sklopu grajske stavbe npr. Pobrežje. V takih primerih gre še vedno v osnovi za grajsko stavbo, taborski del pa je pravzaprav le posebna sestavina takega kompleksa.

OSNOVNE VRSTE GRAJSKIH STAVB

V zadnjih desetletjih so kastelološke študije skušale poenotiti osnovne termine. Tako naj bi za ozemlje celotne Slovenije uporabljali termine grad, dvorec in dvor. S temi oznakami je možno dovolj natančno opredeliti temeljne lastnosti posameznih objektov (Sapač, 2012, str. 393). Moje osebno mnenje je, da bi tem trem osnovnim vrstam morali dodati še utrjen dvor. O njih sem pisal v razdelku o klasifikaciji dislociranih utrdb in v delu, kjer opisujem makro obrambne sisteme. Gre za stavbe, ki so pravzaprav nekje vmes med dvorom in gradom in jih ne moremo umestiti v nobeno od obeh kategorij. Prihodnje študije teh objektov bodo pokazale ali je tovrstna opredelitev dovolj utemeljena ali bi jih bilo bolj smiselno uvrstiti v eno od obeh omenjenih skupin.

  • GRAD

Definicija gradu ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled, saj oznaka vključuje tako arhitekturno zasnovo, funkcijo in pravni status objekta. Igor Sapač ponudi dve definiciji gradu:

Širša definicija, uporabna tudi za stavbe izven slovenskega prostora se glasi: “Grad je utrjen, stalno naseljen profani stavbni kompleks, ki ima funkcijo središča samostojnega pravno določenega območja in ki je nastal pred zemljiško odvezo leta 1848.” Za slovenski prostor in obdobje srednjega veka pa je nekoliko bolj uporabna ožja definicija “Grad je v osnovi srednjeveški utrjen stavbni kompleks na naravno ali umetno zavarovani lokaciji, ki ima funkcijo središča fevdalne zemljiške posesti in je prebivališče fevdalnega gospoda ali njegovega namestnika.” (Sapač, 2012, str. 396, 397)

Včasih pri označitvi kompleksa kot grad ni nobenih težav, saj so stvari več kot dovolj jasne. Taki primeri so nedvomno grad Kamen, grad Celje, Grad Hmeljnik ipd. Zatakne se pri objektih, ki so bili kasneje rezidenčno predelani npr. Brežice, Sevnica in pri utrjenih dvorcih kot sta Krumperk ali Fužine. Poseben problem, ki ga bo potrebno še rešiti pa so manjše utrdbe kot so Glinje (EŠD 28589), Ajdov grad (EŠD 24542) ali Štravberk (EŠD 29491). V osnovi imamo torej dva problema, prvi je dejstvo, da grajske stavbe niso bile zgrajene iz enega liva ampak so bile v času svojega obstoja podvržene različnim predelavam in prezidavam, ki so lahko občutno spremenile lastnosti oz. značaj kompleksa. O tem bom pisal nekoliko kasneje. Drug problem pa so omenjene manjše utrdbe in s tem vprašanje kam jih uvrstiti. Zato bom skušal v nadaljevanju predlagati osnovne kriterije, katerim naj bi nek kompleks ustrezal, da ga lahko označimo kot grad. Pri tem bom izhajal iz prej omenjene ožje definicije gradu in vloge posameznih objektov.

Prvi kriterij, ki se ponuja sam od sebe je nedvomno čas nastanka. Pri nas so gradovi večinoma nastajali v času med 11. in 13. stoletjem, le redki so nastali že prej, ravno tako so redke kasnejše novogradnje. Kot zgornjo mejo gradnje “pravih” gradov lahko smiselno uporabimo Vipavski oz. Sveti Križ. Gre za stavbo zgrajeno okoli leta 1500 in je pravzaprav nekakšen arhitekturni most med močno utrjenimi gradovi in kasnejšimi dvorci (Sapač, 2012, str. 403, 404). To pomeni, da lahko čas nastanka gradov okvirno zamejimo med leti 1000 in 1500, kasnejše gradnje pa je potrebno obravnavati drugače.

Naslednji kriterij je vsekakor stopnja utrjenosti. Stopnjo utrjenosti je žal nemogoče ocenjevati absolutno, matematično, zato je ocena neizbežno subjektivna. Poleg tega se lahko ob novih spoznanjih, rezultatih raziskav ipd. tudi spremeni. Vseeno pa si lahko pri oceni pomagamo z nekaterimi izhodišči. Prvo izhodišče je zavarovanost lokacije, v slovenskem prostoru gre večinoma za že naravno težje dostopne lokacije, dodatno zavarovane z jarki ipd. Naslednji kriterij pa so same utrdbene sestavine kompleksa – obzidje, stolpi, morebitne dislocirane utrdbe, nasipi, jarki ipd. V pomoč so tudi podatki o debelinah sten. Poenostavljeno rečeno, gradovi so bili v primerjavi z drugimi sočasnimi utrdbami sorazmerno močno utrjeni in običajno arhitekturno kompleksnejše zasnove.

Zadnji zelo pomemben kriterij pa je t.i. pravni status. Tega najlažje ugotavljamo s pomočjo zgodovinskih listin (kadar seveda obstajajo). Gradovi se v zgodovinskih virih običajno omenjajo z oznakami castrum, castellum, haus ali vest, redkeje burg (Sapač, 2012, str. 397). Velja pa opozoriti, da te oznake niso vedno zanesljive, so pa vseeno dober pokazatelj, še posebej kadar se grad v virih s takimi oznakami večkrat pojavi. Naslednji pripomoček, ki ga lahko koristno uporabimo pri opredelitvi pa je status posamezne rodbine, ki je kompleks posedovala – tudi kadar gre za ministeriale oz. gradiščane. Razlika je, če se nek vitez v listinah pojavi le enkrat in še to na dokaj nepomembnem mestu ali pa če imamo listinsko izpričano rodbino pomembnejših ministerialov npr. Rajhenburški, Falkenberški ipd. Take rodbine so zasedale višje položaje, imele večji ugled, pogosto tudi več posesti in lastne ministeriale. Poenostavljeno rečeno večji ugled rodbine pomeni večjo finančno, vojaško in politično moč in povečuje verjetnost, da je bila rodbina sposobna sezidati grad oz. da je imela dovolj velik ugled, da je gradiščanila na gradu in ne na kakšni manj pomembni utrdbi. Enako velja tako pri fevdih kot pri alodih, tako da za samo opredelitev objekta razlika med obema niti ni tako pomembna. Tudi pri oceni pomena rodbine velja, da je žal precej podvržena subjektivnosti in jo lahko uporabimo le kot pripomoček za verjetnost, ne pa kot absolutni indikator. Nekoliko bolj objektiven kriterij je podatek o velikosti gospostva oz. številu podložnih kmetij. Gospostva katerih središča so bila gradovi so imela običajno več deset podložnih kmetij, največja celo več sto. Obstoj takšnega števila kmetij je nujna ekonomska baza, ki je omogočala financiranje samega delovanja gradu – srednjeveški dvori so bili središča občutno manjših imenj – lahko tudi manj kot 5 kmetij. Števila podložnih kmetij žal ni vedno možno ugotoviti, si pa v določenih primerih lahko pomagamo z novoveškimi podatki, ki jih je pa običajno precej več. Pogosto so namreč grad opustili, njegov pravni dedič pa je bil novoveški dvorec. Tako je dvorec postal novo središče istega gospostva, istih kmetij. Kmetije so bile sicer pogosto predmet pravnega prometa, kar pomeni, da je njihovo število variralo. Vseeno pa se običajno to število ni bistveno spreminjalo – če ima nek dvorec npr. okoli leta 1600 podložnih 60 kmetij, je zelo velika verjetnost, da je naslednik gradu in ne manjše utrdbe ali dvora (razen seveda, kadar gre za novoformirana gospostva).

Kompleks, ki ga označujemo kot grad mora torej nastati v srednjem veku, mora biti sorazmerno močno utrjen, njegovi prebivalci morajo imeti dovolj visok status in mora biti središče dovolj velike posesti, da ekonomsko omogoča vzdrževanje delovanja gradu. To so osnovni kriteriji, nikakor pa niso absolutni, temveč so podvrženi razpoložljivim podatkom. S tem mislim tako na izsledke stavbnozgodovinskih in arheoloških raziskav kot analiz zgodovinskih virov. Na konkretnih primerih tako oznaka ni vedno lahka ali zelo zanesljiva. Imamo primere, ko se nek grad omenja le enkrat, ali še huje le ena omemba viteza, ki se imenuje po gradu, nimamo pa niti znane lokacije. V takih primerih je izredno težko ali celo nemogoče kompleks zanesljivo označiti. Kot nekakšno spodnjo mejo pojma grad lahko razumemo Gradišče nad Drago pri Medvodah ali štajerski grad Ojstrica (prva gradbena faza).

  • DVOREC

Pojem dvorca ima podobno problematiko kot pojem gradu. Prva težava so prej omenjene prezidave, ki lahko spremenijo značaj stavbe, druga težava je spet vprašanje utrjenosti, poleg tega je podobno kot pri gradovih potrebno upoštevati arhitekturne lastnosti in pravni status.

Začetek gradnje dvorcev je povezan z družbenimi spremembami, zmanjšanjem turške nevarnosti ipd. Poenostavljeno rečeno si je plemstvo vedno bolj želelo udobnejšega, razkošnejšega bivanja, potreba po utrjenosti pa se je manjšala. Tako so marsikje opustili grad, ki takega udobja ni mogel nuditi in na lažje dostopni lokaciji v dolini pozidali novo središče gospostva – dvorec. Spet drugod pa so gradove prezidali v udobne rezidence (Turjak, Brežice, Sevnica, Hrastovec…). Običajno je šlo za gradove, ki so bili sorazmerno lahko dostopni.

Tako bi se lahko osnovna definicija pojma “dvorec” glasila približno tako: “Dvorec je novoveški stavbni kompleks, ki ima funkcijo središča fevdalne posesti in je prvenstveno razkošna bivalna rezidenca.”

Podobno kot pri pojmu grad bom tudi tu skušal prikazati osnovne kriterije, da lahko stavbo označimo kot dvorec.

Prvi kriterij je čas nastanka. Že pri gradovih smo postavili Vipavski Križ, kot nekakšen vmesni člen med gradovi in dvorci. To pomeni, da lahko kot dvorce označujemo stavbe, ki so nastale nekako med letom 1500 in letom 1848.

Drug kriterij je udobnost oz. razkošnost. Podobno kot pri ocenjevanju utrjenosti je tudi ocenjevanje udobja, ki ga je stavba nudila podvržena subjektivni presoji razpoložljivih podatkov o kompleksu. Drži pa, da imamo običajno teh podatkov več kot pri gradovih. Več stavb je ohranjenih, na voljo imamo več zgodovinskih virov, katastre, včasih tudi stare fotografije in razglednice… Pri oceni udobja sta prva kriterija izbor lokacije in sama velikost objekta. Lokacije so bile praviloma izbrane tako, da so bile enostavno dostopne, morda na blagi vzpetini (Brdo pri Lukovici) ali nekoliko odmaknjene od naselja (Novo Celje), praviloma je bilo dovolj prostora tudi za park, ribnike, sadovnjake ipd. Same stavbe pa so običajno dokaj velike in nudijo veliko bivalnega prostora. Pri neutrjenih dvorcih (Dornava, Haasberg) pri oznaki ni posebnih težav, previdni pa moramo biti pri ocenjevanju utrjenosti pri tistih dvorcih, ki imajo tudi utrdbene sestavine. Na prvi pogled med Brežicami in Fužinami ni bistvene razlike, Brežice so celo razkošnejše od Fužin. Vendar pa že bežna analiza utrdbenih sestavin pokaže, da imajo Brežice precej močnejše vogalne stolpe, ki so s poševnimi pritličji in debelino sten grajeni tako, da dokaj dobro prenesejo topovsko obstreljevanje. Pri Fužinah pa temu ni tako, stolpi niso tako močni, ravno tako ne zunanja stena. Stavba resnejšega napada ne bi zdržala, utrjena je predvsem za obrambo pred slabše oboroženimi skupinami Turkov ali roparskih skupin. Poudarek ni na utrjenosti ampak na bivalnem udobju – to je pri dvorcih bistveno. Enako lahko kot dvorec označimo Krumperk in Brdo pri Lukovici, prej omenjene Brežice pa so primer gradu, ki so ga prezidali v udobno rezidenco.

Glede na to, da so dvorci večinoma nadomestili starejše gradove je logičen kriterij tudi velikost gospostva. Velja namreč enako kot pri gradovih, da so dvorci potrebovali dovolj veliko ekonomsko bazo in lahko opazimo, da imajo enako kot gradovi običajno podložnih več deset kmetij. Kar se tiče posestnikov dvorcev se pa stvar v primerjavi z gradovi nekoliko spremeni. Čeprav so še vedno med posestniki predvsem fevdalci, pri dvorcih kot lastnike in zakupnike večkrat najdemo tudi meščane in kasneje industrialce. Torej sam status oz. plemiški naslov ni več nujen, pomembno je le, da je imel posestnik dovolj kapitala. Precej posestnikov pa je prihajalo tudi iz vrst “novopečenega” plemstva.

Kot dvorec torej lahko označimo kompleks, ki nudi sorazmerno veliko bivalno površino, običajno ga spremljajo tudi parki ipd. in je središče dovolj velike posesti. Bogastvo posestnikov se na stavbi običajno kaže tudi navzven, predvsem z bogatimi fasadami.

  • DVOR

Poglavitna lastnost stavb, ki jih označujemo kot dvor je skromnost. Gre za manjša, skromnejša, praviloma neutrjena bivališča nižjih plemičev in središča manjših posesti.

Stolpast dvor Zgornji Tuhinj (Foto: Aleš Hotko, Hotko, b.d.)

Dvori se pojavljajo tako v srednjem kot v novem veku, njihova vloga pa se bistveno ni spremenila. V srednjem veku se začnejo pojavljati v drugi polovici 13., namnožijo pa se v 14. in 15. stoletju. gradijo pa jih predvsem nižji ministeriali. Proces gradnje neutrjenih dvorov lahko povežemo z družbenimi spremembami. Na začetku srednjega veka je vojaška moč posameznega fevdalnega gospoda temeljila predvsem na osebni odvisnosti oz. obveznosti vojaške službe, ki je izhajala iz kompleksnih fevdalnih odnosov. Ta potreba je omogočala postopno rast moči ministerialov, ki so gradili vedno več utrjenih dvorov in gradov. Uveljavljanje najemniških vojsk pa je to potrebo precej zmanjšalo in fevdalnim gospodom omogočilo, da omejijo moč ministerialov in njihove možnosti za gradnjo utrjenih stavb. Ta težnja se odraža tudi v avstrijskem deželnem pravu, kjer je določba, ki jasno pove, da nihče ne sme zgraditi hiše (mišljena trdna hiša ali utrjen dvor) ali gradu brez privoljenja deželnega kneza, vsak plemenitnik pa ima pravico, da si na svoji zemlji, tudi brez soglasja, postavi dvonadstropno stavbo, ki ne sme imeti utrdbenih sestavin (obrambnega hodnika, obzidja in zidne krone z nadzidki). Dovoljen je le manjši jarek največ devet čevljev širok in sedem čevljev globok. (Stopar, 1977, str. 130). To pa je pravzaprav opis tipičnega stolpastega dvora kakršen je npr. Spodnji Kebelj ali osrednji stolp Gracarjevega turna. Večina teh dvorov je propadla, za marsikaterega ne poznamo niti točne lokacije. Srednjeveški dvori se v listinah običajno pojavljajo pod oznako “hof”, “turn” ali “turn und hof”.

Vinski dvor Hmeljniška zidanica (Foto: Jure Smolinsky)

Tudi v kasnejših stoletjih so bistvene značilnosti dvorov nespremenjene. Gre za enostavne stavbe, ki so središča manjših posesti – pogosto med 5 in 15 kmetij. Arhitekturno gledano se v času renesanse razširi t.i. štok, preprosta stavba zidana na pravokotni osnovi, kasnejši dvori pa so včasih izgledali le kot bogatejše kmetije npr. dvor Hotič.

  • UTRJEN DVOR

Utrjen dvor je izraz, ki ga predlagam na tej strani, v prihodnosti pa se bo pokazalo ali je primeren ali bomo našli primernejšega.

Stavbe oz. kompleksi, ki jih označujem z oznako utrjen dvor so pravzaprav nekakšen vmesni člen med gradovi in neutrjenimi dvori. V srednjeveških virih se redko omenjajo, verjetno pa bomo kakšnega prepoznali pod oznako “turn”.

V to skupino lahko prištevamo manjše utrjene fevdalne komplekse, katerih primarna naloga je bila bivališče oz. sedež nižjih ministerialov. V to skupino bomo lahko uvrstili npr. Žabji grad, Ajdov grad, stolp nad Kozminci in podobne.

utrjen dvor Ajdov grad, poskus rekonstrukcije (Avtor: Rok Kranjc)

Njihova poglavitna lastnost je, da gre praviloma za manjše, skromnejše arhitekture, ki so sestavljene predvsem iz osrednje stanovanjsko-obrambne stavbe, ki je lahko dodatno zavarovana s palisado, obzidjem, jarki… Lahko je bila zidana ali lesena. Gre za skromnejšo obliko trdne hiše (arhitekturni tip gradu). V ravninskih predelih se pojavljajo predvsem v obliki mot. V to skupino bomo v prihodnosti najverjetneje lahko uvrstili tudi strelske dvorce.

Pri nas se v strokovni literaturi zaenkrat pojavljajo tuje oznake npr. hausberg, donjon, motam podobni objekti ipd. Načeloma bi sem lahko uvrstili tudi gradiščanske utrdbe, vendar bi te morali obravnavati v sklopu gradov in ne posebej. Z arhitekturnega vidika pa gre za podobne oz. enake zasnove.

DVOJNO OZNAČEVANJE STAVB

En večjih problemov s katerim se soočamo pri opredeljevanju grajskih stavb je dejstvo, da so skozi obdobja doživljale številne prezidave, ki so lahko tudi temeljito zabrisale oz. spremenile njihov značaj. Tak primer so vsekakor prezidave, ki so srednjeveške gradove spremenile v udobne rezidence, enako velja za primere, kjer se je skromen stolpast dvor razrasel v širšo zasnovo (grad, dvorec) ipd.

Zato je potrebno pri vsakem posameznem primeru upoštevati celotno obdobje obstoja in stavbnozgodovinski razvoj. Ena od možnosti je, da se upošteva prvotno in končno zasnovo in oboje ustrezno opredeli. Tako bi po sistemu takšnega dvojnega označevanja Grad na Goričkem lahko označili kot “grad, dvorec”, kjer grad pomeni prvo razvojno fazo, dvorec pa zadnjo. Na enak način bi bil Gracarjev turn označen kot “dvor, dvorec”, Jurklošter kot “samostan, dvorec”, Mala vas pa kot “dvor, stanovanjska hiša” – slednji je bil tako temeljito predelan, da danes le strokovno oko lahko prepozna, da ne gre le za stanovanjsko hišo iz 70tih let 20. stoletja.

Seveda pri stavbah, ki so ohranile svoj prvotni značaj dvojne oznake niso smiselne (Celje – grad, grad). Ravno tako je potrebno upoštevati praktično rabo slovenskega jezika. Dvojno označevanje je primerno pri seznamih, tabelah, obrazcih ipd., znotraj povedi pa nekako ni smiselno. Smešno bi bilo, če bi nekdo npr. rekel “Obiskal sem dvor, dvorec Gracarjev turn”. Pri taki uporabi priporočam uporabo oznake prve stavbne faze oz. najbolj smiselno glede na kontekst besedila. V strokovni literaturi je tudi smotrno, da avtor navede kakšen “standard” označevanja bo v besedilu uporabil. Princip “prve faze”, princip “zadnje faze” ali kaj tretjega in se potem tega načela drži v celotnem besedilu. S tem bi tudi avtorji strokovnih besedil pomembno pripomogli k zmanjšanju zmede na področju tipoloških oznak.

OSTALE OZNAKE GRAJSKIH IN DRUGIH STAVB

Poleg že navedenih se pojavljajo tudi druge oznake, ki se bodisi nanašajo na grajske stavbe ali pa tudi ne. Niso pa vedno vse oznake primerne za vsak kontekst, nekaterih se je pa na splošno bolje izogibati. Tu jih bom na kratko predstavil.

donjon – francoski izraz, ki označuje osrednji stanovanjsko-obrambni stolp. Soroden angleškemu “keep”. Pri nas se je uveljavil arhitekturni tip gradu in izraz “trdna hiša”. Izraz donjon v zadnjih letih pogosto zasledimo v arheološki literaturi kot oznako za manjše srednjeveške utrdbe, ki jih na tej strani imenujem “utrjen dvor”. Menim, da je tovrstna raba neprimerna. Bolj primerno je, da se držimo pri nas uveljavljenega izraza “trdna hiša”, pri označevanju manjših utrdb pa uporabimo rajši izraz “utrjen dvor”. Konec koncev gre za različne stvari in prav je, da se to odraža tudi z različnimi izrazi.

graščina – to oznako večkrat srečamo v pogovornem jeziku, laičnih pa tudi nekaterih strokovnih objavah. Ta izraz se je nekritično uporabljal za različne vrste predvsem novoveških grajskih stavb, vendar ga nihče nikoli ni ustrezno definiral. Posledično je pomen izraza graščina nejasen in po mojem mnenju ni primeren za uporabo.

gradič – gre za pomanjševalnico besede grad, pogosto pa se uporablja za označevanje dvorov, skromnejših dvorcev pa tudi utrjenih objektov. Enako kot pri besedi graščina tudi ta izraz ni jasno definiran in je za uporabo po mojem mnenju neprimeren.

Hausberg – Oznako zadnja leta arheologi uporabljajo za označevanje manjših, preprostih srednjeveških utrdb. Tu velja podobno, kot pri izrazu “donjon”, da bi bila bolj primerna slovenska oznaka “utrjen dvor”.

stanovanjsko-obrambni stolp – tu gre za izraz, ki označuje multifunkcionalno stavbo, ki združuje stanovanjsko in obrambno funkcijo. Izraz je primeren pri opisovanju posameznih sestavin gradov ali utrjenih dvorov, ni pa primeren za oznako osnovne vrste grajske stavbe ali arhitekturnega tipa. Če želimo označiti arhitekturni tip gradu je bolj primerna oznaka trdna hiša, ki je v stroki že dobro uveljavljena.

stolp – izraz stolp je popolnoma neprimeren za označevanje osnovnih vrst in arhitekturnih tipov grajskih stavb. Razlog je, da je presplošen, saj gre za nadpomenko celi vrsti različnih stolpov: bergfrid, propugnaculum, flankirni stolp, stolpast dvor, stanovanjsko-obrambni stolp, šala ipd. Zato priporočam, da se uporablja le v splošnih opisih grajskih stavb, kjer ni potrebna podrobnejša opredelitev pa še takrat le za stolpe s prvenstveno obrambno funkcijo. Primer pravilne uporabe: “Prvotno trdno hišo so okrepili z obzidjem s tremi stolpi”. Primer napačne uporabe: “Jedro gradu je stolp…” – tu je potrebna podrobnejša opredelitev npr. “Obrambno jedro gradu je stolp – bergfrid” ali “Jedro gradu je stanovanjsko-obrambni stolp” ipd.

stolpast grad – to je izraz, ki ga večkrat zasledimo tudi v strokovni literaturi. Tudi ta izraz ni ustrezno definiran, njegova uporaba pa kaže nepoznavanje osnovnih arhitekturnih tipov grajskih stavb. Izraz naj bi pomenil nekaj podobnega kot “manjši grad, katerega jedro je stolp”. Vendar je problem, da so avtorji tu večkrat “zamešali” različne vrste stolpov oz. stolpastih stavb. Tako bi lahko kot stolpast grad označili trdne hiše, mote, stolpaste dvore ipd. Menim, da je izraz preveč nejasen in zato ni primeren za uporabo.

palača – oznaka, ki se lahko uporablja za označevanje dveh skupin stavb. Prva so najrazkošnejši dvorci (Versailles, Schönbrunn), ki jih pri nas ni. Druga skupina pa so stavbe, katerih je tudi v našem gradivu veliko. Gre za bogate, velike hiše v mestih, ki so jih gradili plemiči, premožni meščani ipd.

tabor – protiturška utrdba namenjena zaščiti prebivalstva in njihovega premoženja, pogosto zgrajena okoli cerkve.

thurmhugelburg – nemški izraz, ki običajno označuje mote ali motam podobne objekte. Dobeseden prevod bi se glasil približno “stolpast grad na kopi”. Pri nas ga zasledimo redko, bolj primeren izraz za osnovno vrsto objekta bi bil “utrjen dvor”, kadar pa govorimo o arhitekturnem tipu gradu pa “mota”, ki je že uveljavljen izraz tudi v naši literaturi.

trdnjava – trdnjava je vrsta utrdbe, ki je nastanjena z vojaško posadko in za razliko od gradu ni namenjena prebivanju plemiča. Ravno tako trdnjave niso omejene le na srednji vek ampak se v različnih oblikah pojavljajo v različnih obdobjih, vključno z moderno dobo.

utrdba – utrdba je splošen izraz, ki označuje utrjeno postojanko ne glede na vrsto utrdbe, čas nastanka in podobno. Kot tak je primeren le za splošno označevanje utrjenih lokacij in se lahko uporablja za naselbine, gradove, tabore, stolpe, bunkerje ipd.

IZRAZI UPORABLJENI NA TEJ STRANI

Na tej strani uporabljam več oznak posameznih stavb. Nekatere kot npr. propugnaculum so v stroki dobro uveljavljene, nekatere pa so nove ali jih morda uporabim nekoliko drugače.

Dislocirane utrdbe – do sedaj se je v stroki običajno uporabljala oznaka izpostavljen stolp ali propugnaculum. Takšna raba pa je neprimerna, celo zavajajoča. Študije primerov predstavljenih na tej strani so namreč pokazale, da gre za različne tipe stavb, ki se razlikujejo tako po funkciji kot po arhitekturni zasnovi. Zato na tej strani uporabljam izraz dislocirane utrdbe za vse utrdbe, ki so postavljene v območju gradu, so z njim sočasne in tvorijo povezan obrambni sistem. Niso pa fizično povezane s samim jedrom gradu ampak so od njega ločene.

Propugnaculum ali izpostavljeni stolp – oba izraza sta med seboj enakovredna in označujeta od jedra gradu ločen, samostoječ stolp s primarno obrambno funkcijo. Običajno so jih postavljali na najbolj izpostavljenih točkah, vedno pa na razdalji, ki je še omogočala medsebojno strelsko podporo – največ 300m.

Gradiščanska utrdba – Dislocirana utrdba, ki je prvenstveno omogočala bivanje gradiščanu, nižjemu ministerialu ali članu rodbine, ki je posedovala grad. Izraz uvajam na novo, prihodnost pa bo pokazala, če je dovolj primeren ali bomo našli boljšega.

Stražno-opazovalni stolp – dislocirana utrdba, manjši, slabše utrjen stolp, katerega primarna funkcija je opazovanje/vizuelno nadziranje okolice. Postavljeni so bili tako, da so kar najbolje dopolnili vidno polje jedra gradu in bili od njega ali od druge dislocirane utrdbe oddaljeni največ toliko, da so še omogočali vizuelno komunikacijo.

Mikrosistem ali mikroobrambni sistem – oba izraza sta enakovredna in ju na strani uvajam na novo. Gre za obrambni/utrdbeni sistem sestavljen iz vsaj dveh enot – grajskega jedra in dislocirane utrdbe. Kompleksnejši sistemi imajo lahko poleg jedra tudi 5 ali več različnih dislociranih utrdb. Vsi elementi sistema so v prostor umeščeni tako, da lahko medsebojno sodelujejo pri obrambi oz. dopolnjujejo obrambo grajskega jedra. Območje takega mikrosistema je lahko tudi do 2000m zračne črte okoli jedra gradu.

Makrosistem ali makroobrambni sistem – tudi tu gre za nova in enakovredna izraza. Izraza označujeta obrambni/utrdbeni sistem, katerega glavna funkcija je nadzor oz. obramba širšega območja npr. gospostva. V takem sistemu poleg osrednjega gradu oz. fevdalnega sedeža lahko najdemo mrežo utrjenih dvorov pa tudi gradov s svojimi mikrosistemi. Za boljše razumevanje delovanja sistemov in vlog posameznih elementov bodo potrebne še dodatne študije teh sistemov, vendar že sedaj lahko ugotovimo, da so vse utrdbe znotraj enega sistema lahko sodelovale pri obrambi območja.

ARHITEKTURNI TIPI SREDNJEVEŠKIH GRAJSKIH STAVB

Če se že ukvarjamo z osnovno tipologijo ne moremo mimo osnovnih arhitekturnih tipov srednjeveških grajskih stavb. Arhitekturna tipologija je nekoliko drugačna kot osnovna. Po eni strani je morda nekoliko lažje objektivno določljiva, po drugi strani pa se lahko en arhitekturni tip pojavlja tako pri gradovih kot pri utrjenih dvorih. Arhitekturni tip torej ni nujno odvisen od osnovne opredelitve objekta ampak le od svojih arhitekturnih lastnosti. Kljub temu opredelitev ni vedno enostavna, saj imamo pogosto o starejših gradbenih fazah premalo podatkov, enako velja pri izginulih gradovih. Pri gradovih za katere sploh ne poznamo točne lokacije pa je arhitekturna opredelitev pogosto nemogoča oz. v najboljšem primeru skrajno hipotetična, saj nimamo niti najosnovnejših podatkov. Tudi pri arhitekturnih opredelitvah velja, da se lahko skozi proces stavbnozgodovinskega razvoja spremenijo. Odličen primer je grad Celje, ki v prvi gradbeni fazi predstavlja arhitekturni tip obodnega gradu, kasnejši razvoj pa je grad spremenil v aksialno zasnovo. Tudi tu bi bilo smiselno razmišljati o sistemu dvojnih oznak – tip jedra in tip končne zasnove.

OBODNI GRAD

Obodni grad je v našem gradivu zelo razširjena oblika, v to skupino spada večina naših gradov. Prvi je obodni grad opredelil Komelj, takrat imenovan kastel oz. kastelna zasnova (izraza se ne uporabljata več). Osnovni sestavini sta obodno obzidje in bivalna stavba – palacij. Obzidje je ponavadi visoko nekje med 7 in 10m (v vsakem primeru pa najmanj toliko, da jezdec ne more splezati na zid direktno iz konja) in obdaja odprto dvorišče. Palacij je največkrat pozidan na pravokotni osnovi, njegova daljša stranica pa je običajno ena od krajših stranic obodnega obzidja. Povprečna velikost palacija v našem gradivu je 200m². Na najbolj izpostavljeni strani gradu se pogosto pojavlja ščitna stena (npr. grad Celje) ali bergfrid (npr. grad Podsreda). Najbolj tipični predstavniki tega tipa gradu so Podsreda, Novi grad nad Preddvorom, Lanšprež ipd. Lahko jih delimo na regularne, ki so pozidani na pravilni pravokotni osnovi in iregularne, kjer se oblika zasnove prilagaja terenu. Slednji so precej bolj razširjeni, vendar taka delitev na temeljne lastnosti zasnove nima vpliva. Veliko večino teh gradov lahko uvrstimo v umetnostno obdobje romanike oz. v čas med 11. in 13. stoletjem.

Borl – obodni grad z berfridom, 3D skica (Avtor: Slovenski gradovi, 2021)

TRDNA HIŠA

Trdna hiša je skromnejši tip gradu, nastajali pa so nekje med 11. in 13. stoletjem, torej sočasno z obodnimi gradovi. Arhitekturno gledano gre za stanovanjsko-obrambni stolp, ki je običajno imel poleg pritličja še dve ali tri etaže, na vrhu pa je bila obrambna poletaža. Najverjetneje je bila večina dodatno zavarovana vsaj s palisado, če že ne obzidjem. V to skupino gradov sodijo npr. Gamberk, Mirna in Lichtenberk pri Bogenšperku. Ta arhitekturni tip je soroden francoskemu donjonu ali angleškemu keep-u.

Mirna v 11. stoletju. Poskus rekonstrukcije. (Avtor: Igor Sapač, Kamra, 2010)

Običajno so se ti gradovi kasneje razrasli v širše zasnove.

Z arhitekturnega vidika lahko sem uvrstimo tudi precej utrjenih dvorov, razlika je predvsem v statusu graditeljev in v kvaliteti gradnje. Pri utrjenih dvorih namreč lahko pričakujemo manj kvalitetno gradnjo in več lesenih elementov. Pri stavbah, ki sodijo med gradove se lahko pojavijo tudi obrambni sistemi (Mirna, Gamberk), medtem ko pri utrjenih dvorih tega ne moremo opaziti. Lahko so tudi v celoti iz lesa, podobno kot to velja pri motah. V tej skupini so utrjeni dvori kot npr. Žabji grad, Štravberk ali Gornji Ig.

Trdna hiša Orlamünde (Foto: Michael Sander, Wikimedia.org, 2008)

RAŠČENI GRADOVI

Če pri obodnih gradovih in trdnih hišah lahko trdimo, da gre za osnovne oblike gradov, so raščeni gradovi nekaj povsem drugega. Gre namreč za gradove, ki so posledica procesa diferenciacije stavbnih zasnov. Poenostavljeno to pomeni, da so nastali z dodajanjem novih sestavin (bivalnih površin, obzidij, stolpov etc.) starejšemu jedru – se pravi nastali so z rastjo starih zasnov. Običajno se dodajanje novih elementov prilagaja terenu. Tako lahko raščene gradove razdelimo na dve skupini – aksialne in radialne zasnove. Pri prvih je dodajanje novih sestavin grajskemu jedru potekalo v smeri vzdolžne osi (npr. po grebenu).

Grad Konjice, 3d vizualizacija (Avtor: Slovenski gradovi (2021))

Tipični predstavniki te skupine so Celje, Konjice, Kamen itd. Pri radialnih zasnovah gre za enak princip, vendar so zaradi pomanjkanja prostora tu nove sestavine prislanjali k prvotnemu jedru in se je grad širil radialno okoli jedra. Najbolj vidna predstavnika te skupine sta nedvomno Šalek in Dobrna.

Grad Dobrna (G.M.Vischer, 1681)

MOTA

Mote so skromna, enostavna oblika srednjeveške utrdbe. Gradili so jih predvsem v ravninskih delih, po statusu pa jih lahko (vsaj večino) uvrstimo med utrjene dvore, saj so na njih praviloma prebivali nižji ministeriali. Pri nas so že zaradi reliefnih značilnosti dokaj redke, saj imamo pretežno hribovit teren.

Njihova glavna lastnost je, da so zgrajene na umetno nasuti kopi, na njej pa so postavili stanovanjsko-obrambni stolp, ki je bil lahko zidan ali lesen.

Primera mote pri nas sta Kosova gomila v Razvanju (zgrajena na starejši gomili) (EŠD 6404) in mota v Rogoznici (EŠD 3834)

STOLPASTI DVOR

Neutrjeni stolpasti dvori nastajajo nekje od 13. stoletja naprej, predvsem pa se razširijo v 14. stoletju. Večino teh dvorov so opustili v 15. ali 16. stoletju ali pa so jih temeljito prezidali in vključili v širše zasnove dvorcev (Sapač, 2011, str. 374). Neutrjeni stolpasti dvori so neposredni arhitekturni naslednik utrjenih dvorov, ki so se gradili nekje do sredine 13. stoletja, prehod iz utrjenih na neutrjene dvore pa je posledica omejevanja moči ministerialiv oz. nižjega plemstva. Zato tudi ne preseneča, da so arhitekturno praktično enaki utrjenim dvorom le, da nimajo obrambnih sestavin oz. so le-te strogo (pravno) omejene. Umetnostnozgodovinsko lahko stolpaste dvore umestimo predvsem v čas gotike.

Običajno gre za preproste stavbe, ki imajo poleg pritličja eno ali dve etaži in so bile običajno pozidane na pravokotni osnovi, njihove lokacije pa tudi naravno niso bile zavarovane.

Dimenzije stolpastih dvorov so običajno okoli 9x15m, debelina sten pa okoli 1m. Med večjimi dvori je dvor Medija z dimenzijami 9×18,6m (Sapač, 2011, str. 376).

Na splošno so imeli dvori površino ene etaže okoli 100-150m². Tudi površina odraža nižji status posestnikov, saj je bila povprečna površina palacijev na gradovih okrog 200m²/etažo.

Preliminarne ugotovitve pa kažejo, da so dimenzije bivalne površine stolpastih dvorov primerljive dimenzijam gradiščanskih utrdb in utrjenih dvorov, kar potrjuje enak oz. primerljiv status posestnikov.

stolpast dvor Kebelj – Zbegov grad. Ponazorilni model rekonstruirane zunanjščine. Levo: Vzhodno in severno pročelje, desno: zahodno in južno pročelje (Makarovič, str. 183)

UPORABLJENI VIRI:

HOTKO Aleš (b.d.), Zgornji Tuhinj (lovski dvor). Gradovi.net. Dostopano 9.5.2021 na http://gradovi.net/grad/zgornji_tuhinj_lovski_dvor

Kamra (1.9.2010). Stavbni razvoj mirnskega gradu. Dostopano 8.5.2021 na https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/stavbni-razvoj-mirnskega-gradu.html

MAKAROVIČ Gorazd (1995). Pričevanje gotskega stolpa Keblja o stanovanjski kulturi. Etnolog, Nova vrsta, Letnik 5=56, številka 1, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana. Dostopano 8.5.2021 na https://www.google.com/url?sa=t&source=web&rct=j&url=https://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/0354-0316_5_makarovic_pricevanje.pdf&ved=2ahUKEwiC9-6RzbrwAhUtmIsKHcB_B5cQFjAHegQIFBAC&usg=AOvVaw3LnawfziNM3ZaSDXNxUxw8

Slovenski gradovi (8.5.2021). Borl. V Slovenski gradovi 3D dostopano 8.5.2021 na https://www.facebook.com/groups/487151515966236/?ref=share

SANDER Michael, 2008. Kemenate Orlamünde. Dostopano 23.5.2021 na https://commons.m.wikimedia.org/wiki/File:Kemenate_Orlam%C3%BCnde.JPG

SAPAČ Igor (2011). Arhitekturnozgodovinska problematika srednjeveških plemiških dvorov na območju Litije, Šmartna in Gabrovke. Kronika (Ljubljana), letnik 59, številka 3, str. 371-410. Dostopano 20.5.2021 na URN:NBN:SI:DOC-1CTL1JP9 from http://www.dlib.si

SAPAČ Igor (2012). Kaj je grad? Problematika terminološke oznake in temeljne definicije . V Preinfalk Miha (ur.), Iz zgodovine slovenskih gradov (str. 391-412). Kronika 64, št. 3. Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana. Dostopano 20.3.2021 na https://kronika.zzds.si/kronika/issue/view/64/

Slovenski gradovi (17.5.2021). Konjice. Slovenski gradovi 3D. Dostopano 1.6.2021 na https://www.facebook.com/groups/487151515966236/permalink/487856879229033/

STOPAR Ivan (1977), Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem Štajerskem, Slovenska matica, Ljubljana

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.