Osnovna opredelitev: Grad
SINONIMI: Stettenberk
Naziv v RKD: Štatenberk – grad Štatenberk
Interna oznaka: T014
- Vrsta
Arheološko najdišče - Obdobje
Srednji vek - EŠD
29975
LOKACIJA:
- Naselje: Štatenberk
- Občina: Mokronog – Trebelno
- Koordinate:
- GKY:512056, GKX:81869
- Lat:45°52’51,34” (45,880927°), Lon:15°09’01,96” (15,150544°)
- Nadmorska višina: 395m
- OE ZVKDS: Novo mesto
- RKD: povezava na zemljevid
POSTOPEK IDENTIFIKACIJE
Leta 2012 sem slučajno opazil, da grad Štatenberk ni bil vpisan v register dediščine, zato sem se odločil, da se odpravim tja.
Najprej sem pregledal “klasičen” izbor literature, torej Stoparjeve Grajske stavbe, Jakičevo Vsi slovenski gradovi in Kosovo Vitez in grad.
Stopar lokacijo opiše kot “Na skalnem pomolu v pobočju hriba nad Podturnom pri Trebelnem” (Stopar, 2002, str. 109), Jakič pa pravi ” Na skalnatem odrastku hriba ob potoku Radulja nad Podturnom južno od Trebelnega pri Mokronogu so skromne razvaline….” (Jakič, 1997, str. 336). Še celo več, v Jakičevi knjigi je približna lokacija označena še na zemljevidu (Jakič, 1997, str. 37), poleg tega je objavil tudi fotografijo, na kateri naj bi bili izkopani grajski temelji (Jakič, 1997, str. 337). V knjigi “Vitez in grad” pa je bila objavljena še ena fotografija, kjer je bila prikazana nekoliko večja razvalina (Kos, 2005, str. 228).
Skratka, spričo opisa lokacije, oznake na zemljevidu in obeh fotografij, sem bil prepričan, da je pred mano lahka naloga, zato se na iskanje nisem tako temeljito pripravil, kot bi se običajno. Predvideval sem, da se bom le malo sprehodil po gozdu, saj take razvaline ne bi mogel zgrešiti in le z “Garminom” določil koordinate lokacije. Izkazalo pa se je ravno nasprotno – grad sem na terenu iskal kar tri dni.
Prvi dan sem se odpravil na hrib južno od zaselka Podturn, ki je najbolj ustrezal Jakičevemu opisu in zemljevidu. Tam sem kmalu naletel na vidne temelje zidov, vendar so bili ti zidovi dolgi – za grad preveliko območje. Po sami zasnovi in velikosti mi je kmalu postalo jasno, da sem na lokaciji neke poznoantične naselbine in ne srednjeveškega gradu. Najprej sem mislil, da sem na napačni lokaciji, saj situacija na terenu niti približno ni ustrezala omenjeni fotografiji razvaline v Kosovi knjigi niti Jakičevemu opisu gradu. Opiše ga kot “Po skromnih ostankih gradu, pozidanega iz lomljenega kamenja, je moč sklepati, da je šlo za romaniko značilno stolpasto stavbo pravokotnega tlorisa, zavarovano z močnim obzidjem in obrambnim jarkom (grad kastelne oz. obodne zasnove)” (Jakič, 1997, str. 337). Pustimo ob strani, da je istočasna opredelitev gradu kot stolpaste stavbe in obodnega gradu že sama po sebi nesmiselna, saj se obe opredelitvi izključujeta. Še več, na vrhu naselbine sem naletel na stari arheološki sondi, kjer so bili zidovi, ki so bili na Jakičevi fotografiji opisani kot “Izkopani grajski temelji“. Ker je bilo sedaj kristalno jasno, da na tej lokaciji ni bilo gradu sem se odpravil domov, da analiziram situacijo in se pripravim na nadaljnje iskanje.
Najprej sem preveril kakšna je situacija s poznoantično naselbino in ugotovil, da je vpisana v register dediščine pod EŠD 9563 – “Brezje pri Trebelnem – Arheološko najdišče Šumeje-Log”. Zidove, katere je Jakič zmotno označil kot temelje gradu, so arheologi izkopali leta 1979 (Breščak, Dular, 2002, str. 103). Naselje in sonde so dobro vidne tudi na LIDAR posnetku (LIDAR posnetkov takrat še nisem imel na razpolago).
Potem sem ugotovil še, da je fotografija razvalin v Kosovi knjigi identična s fotografijo, ki jo je Jakič objavil pri opisu gradu Štatenberg na Štajerskem (Kos, 2005, str. 228, Jakič, 1997, str. 335) in dejansko prikazuje ostanke štajerskega Štatenberga in ne dolenjskega Štatenberka. To sem preveril še pri avtorju knjige Vitez in grad Dušanu Kosu, ki mi je prijazno pojasnil, da je fotografijo dobil od Ivana Jakiča, ter da ni preverjal vprašljivih lokacij gradov niti slik, saj se v svoji knjigi ni ukvarjal z arhitekturo ali izgledom posameznih razvalin (Kos, 2012). To je tudi povsem smiselno, saj je gradove obravnaval z zgodovinskega vidika.
Potem sem pregledal zemljevide in se odločil, da naslednji dan obhodim območje ob cesti od Podturna proti Jagodniku in območje severno nad samim Podturnom, vendar sledov gradu nisem našel. Povprašal sem tudi nekaj domačinov. Začel sem pri hiši Podturn št. 3, vendar tam o njem niso nič vedeli. Napotili pa so me v zaselek Šumeje k hiši številka 7, saj naj bi tam verjetno vedeli več povedati. Tam mi je gospa povedala, da točne lokacije gradu ne pozna in da naj se ne bi več nič videlo (da je njen mož lovec, ki hodi tudi tam mimo in da bi že kdaj kaj omenil, če bi videl kakšne razvaline). Dodala pa je, da je pred nekaj desetletji bila njena mama s šolo na gradu in da naj bi se čutilo, da so pod tlemi še ohranjene kleti.
Po njenem nasvetu sem se odpravil še v vas Štatenberk in se tam pogovarjal z gospo iz hiše številka 6. Ta pa mi je povedala, da naj bi bili tu včasih kar trije gradovi! En naj bi stal desno od prej omenjenega zaselka Šumeje in da naj bi tam pred leti že kopali, drugi naj bi stal na hribu severno od cerkve sv. Martina v Štatenberku (ledinsko ime Na hribu oz. Napovski hrib), tretja lokacija pa naj bi bila na hribu južno od zaselka Lahko. Tako je bil tudi drugi dan neuspešen.
Za tretji dan sta mi v načrtu ostali le še dve lokaciji, dva grebena južno od zaselka Lahko pri Štatenberku. Medtem, ko sem se vozil proti dolini Radulje sem se nekoliko jezno in trmasto odločil, da danes “ne grem domov brez gradu”. Parkiral sem ob glavni cesti in razmišljal ali naj grem najprej na zahodni ali na vzhodni greben, ko je mimo prišel domačin. Povedal sem mu, da iščem grad in izkazalo se je, da gospod pozna njegovo lokacijo. Povedal mi je, da je na zahodnem grebenu in da se od gradu nič več ne vidi. Končno dobra novica! Bil sem na pravi poti. Preden sem šel sva se še malo pogovorila in gospod je povedal, da ima manjši kmečki muzej, ter da so bile v Štatenberku nekoč tri utrdbe – torej grad in še dve drugi. Zato sva se dogovorila, da se še enkrat dobiva in me bo peljal še na drugi dve lokaciji.
Potem sem se napotil na zahodni greben, direktno navkreber v hrib. Že čez nekaj minut sem naletel na dobro vidne ostanke zidov v obliki grebenov iz razvalinske groblje. Tloris je bil sorazmerno dobro berljiv, zasnova pa je tudi po velikosti ustrezala obodnemu gradu. Skratka končno je uspelo in od samega veselja sem takoj poklical Uroša Bavca iz OE ZVKD NM na njegov GSM (tega drugače ne počnem) in rekel le “Lep pozdrav s Štatenberka!” 🙂 Že prej je vedel, da ga iščem in se je novice tudi on zelo razveselil. Kasneje sem od doma poslal še obvestilo s točno lokacijo in predlagal vpis v register dediščine. Največje presenečenje pa je bil izredno globok in širok prečni jarek na severni strani, kakršnih je v našem gradivu malo.
Tako se je večdnevno iskanje uspešno končalo. Danes bi se mlajšim arheologom verjetno že kar čudno zdelo, da je bilo potrebno toliko “švicanja v gozdu”, saj je grad jasno viden na LIDAR-ju in bi ga danes vsak lahko našel v petih minutah. Sodobne tehnologije so namreč iskanje najdišč močno olajšale, po drugi strani pa žal tudi odvzele nek poseben čar samemu postopku odkrivanja, iskanja odgovorov in nenazadnje fizične hoje po terenu. Osebno izkušnje iskanja Štatenberka, vključno s povezanimi čustvi jeze, razočaranja, trme in na koncu veselja ne bom nikoli pozabil in žal bi mi bilo, da tega ne bi doživel. Vsaj po mojem mnenju je zgodba o iskanju Štatenberka pravzaprav lahko neke vrste simbol tistega najlepšega, najbolj zanimivega in razburljivega pri arheologiji. Morda tega ne bodo razumeli vsi, gotovo pa tisti, ki so kaj podobnega že doživeli (ne nujno s področja arheologije).
Čeprav je razrešeno vprašanje lokacije gradu in fotografij zmotno opredeljenih kot razvaline gradu Štatenberk, zgodbe tu še ni konec. Odprto je še vprašanje prej omenjenih treh gradov oz. utrdb. Odgovor bo objavljen v eni od prihodnjih objav. 😉
OPIS:
Grad je pozidan na platoju sredi pobočja, na severni strani ga od pobočja deli zelo globok in širok prečni jarek, ki je odlično ohranjen. Z ostalih treh strani je dostop strm. Na lokaciji se na celem območju kaže razvalinska groblja, sestavljena predvsem iz majhnih kamnov in malte (očitno gre pretežno za sredico zidu). Vidnih front zidu ni (dopuščam možnost, da bi bila fronta vidna v manjšem delu na zunanji strani, ker si zunanje strani zidu nisem v celoti ogledal). Na severni strani je pred jarkom višja kopa, od tu pa se tako na vzhodni kot na zahodni strani, da groblji v obliki nižjega grebena slediti proti jugu. Na JZ vogalu se kažejo sledovi objekta, ki bi lahko bil stolp. Postavljen je tako, da kot kaže izstopa iz linije južnega obzidja (morda bergfrid). Ob “stolpu” so sledovi še enega prostora (morda pomožen objekt). Bolj verjetno pa je, da je na tem mestu stal palacij. Ob zahodni stranici obzidja je še okrogla depresija, ki morda nakazuje lokacijo nekdanje cisterne. Poteku južnega obzidja je težje slediti. Ob zahodni in južni stranici se zdi, da so kasneje (verjetno v obdobju gotike) postavili še eno linijo obzidja in tako ustvarili cvinger. Vidnih sledi protiturškega utrjevanja nisem zasledil.
Avtor prispevka: Jure Smolinsky
Datum objave: 19.12.2021
VIRI:
BREŠČAK Danilo, DULAR Janez (2002). Prazgodovinsko in poznoantično naselje Šumenje pri Podturnu. Arheološki vestnik št. 53, Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU, str. 101-115.
JAKIČ Ivan (1997). Vsi slovenski gradovi: Leksikon slovenske grajske zapuščine, DZS, Ljubljana
KOS Dušan (2005). Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Založba ZRC SAZU, Ljubljana.
KOS Dušan (13.07.2012). Zasebna elektronska komunikacija – neobjavljeno.
STOPAR Ivan (2003). Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, II. Dolenjska, 3. knjiga. Porečje Temenice in Mirne, 14. knjiga. Založba Viharnik, Ljubljana
