HMELJNIŠKA ZIDANICA

Osnovna opredelitev: Vinski dvor

SINONIMI: /

Naziv v RKD: /

Interna oznaka: T013

• Vrsta
  Stavbna dediščina
• Obdobje
  Novi vek
• EŠD
  /

LOKACIJA:

• Naselje: Srednje Grčevje
• Del naselja: /
• Naslov: Srednje Grčevje 17
• Občina: Novo Mesto
• Koordinate:
  • GKY:515371, GKX:79096
  • Lat:45^o51’21,28” (45,855912^o), Lon:15^o11’35,37” (15,193159^o)
• Nadmorska višina: 407m
• OE ZVKDS: Novo Mesto
• RKD: povezava na zemljevid

POSTOPEK IDENTIFIKACIJE IN OPIS

Zaradi razlogov nepovezanih z dediščino sem bil pred leti pogosto v teh krajih in stavba Hmeljniške zidanice mi je takoj vzbudila pozornost, saj je še danes učinkovita prostorska dominanta, že na daleč pa tudi vidno izstopa od ostalih zidanic in hiš – tako po starosti kot po čisti, preprosti zasnovi.

Zato sem o stavbi najprej povprašal starejšega domačina. Ta mi je razložil, da je to “Hmeljniška zidanica”, da je spadala pod grad Hmeljnik, ter da je po drugi svetovni vojni tu obiskoval šolo. Povedal je še, da so k zidanici nekdaj spadali obsežni vinogradi, ki so segali vse do doline (to je lepo vidno tudi na franciscejskem katastru). V tej zvezi mi je razložil, da so z lesenega ganka lahko nadzirali delavce v vinogradu. Povedal mi je tudi, da lastniki lepo skrbijo za stavbo.

Potem sem se sprehodil do same stavbe in si jo ogledal od zunaj (notranjost ni bila dostopna, saj ni bilo lastnikov). 3x 2 osna stavba je zidana na pravokotni osnovi – v obliki štoka. Na glavni (severni fasadi) je prislonjen vhodni stolpič. Tu vodi širok vhod v vinsko klet, ki je delno vkopana. Vhod v bivalno nadstropje oz. “visoko pritličje” je urejen po stopnišču z zahodne strani stolpiča. Na vzhodni strani velja poudariti dobro ohranjen ajželj, stranišče, ki sloni na, sedaj ometani, kamniti konzoli. Po vidni sodobni cevi, lahko sklepamo, da ajželj še danes služi prvotnemu namenu.

Klet je bila opremljena s prezračevalnimi linami, ki so bile na vseh straneh stavbe. Ohranjena je cela vrsta lin, vsaka je nekoliko drugačna, kar kaže da oblikovanju lin niso posvečali prevelike pozornosti ampak je bilo glavno vodilo njihova funkcija.

V stavbi je več prostorov. Tu sta dve veliki sobi in ena manjša soba in manjša bivalna kuhinja. Poleg naštetih prostorov velja posebej izpostaviti črno kuhinjo (Sedmak, 2016).

Na drugi strani ceste je ohranjen še manjši lesen hlev, pod njim pa kamnit zid – škarpa, ki je nastal v dveh fazah (vidna cezura). Za hlevom je preprosto leseno stranišče “na štrbunk”, ki je bilo v uporabi po drugi svetovni vojni.

V sklopu Hmeljniške zidanice je še znamenje, ki ima v nišah še vidne ostanke fresk.

Na lokaciji sem bil leta 2005, še preden sem poznal register dediščine, procedure na ZVKD ipd., zato takrat nisem naredil nič. Pristojno enoto ZVKD v Novem mestu sem o stavbi obvestil leta 2012.

ZGODOVINA:

Zgodovina vinogradništva na območju je dolga. Na sosednji Trški gori naj bi zgodovina dvorca Bajnof in z njim povezanih vinogradov segala celo do leta 1080 (Mlinarič, 1979, str. 9, 10). Verjetno so tudi vinogradi v Grčevju nastali že zgodaj, celotno območje pa je še danes znano po dobrem vinu. Zato ne preseneča, da so poleg menihov iz Stične, freisinških škofov in posestnikov Starega gradu, na območju imeli vinograde tudi posestniki gradu Hmeljnik.

Zgodovinski podatki o Hmeljniški zidanici žal niso znani (to bo delo za zgodovinarje), glede na njene značilnosti pa sklepam, da je nastala najkasneje v 17. stoletju. Njena posebna odlika je, da je praktično nespremenjena dočakala naš čas.

Njena funkcija je bila predvsem namenjena vinu – vinski dvor oz. gosposka zidanica. Sklepamo lahko, da je v nadstropju prebival upravnik, ki je bil zadolžen tako za samo pridelavo vina v vinogradih, ki so spadali neposredno k stavbi. Poleg tega je najverjetneje skrbel tudi za pobiranje gornin v okolici – davščine od pridelka vina. Pravzaprav je šlo bolj za pristavo kot dvor.

Stavba je označena na franciscejskem katastru (tam so razvidni tudi veliki vinogradi), označil pa jo je tudi Valvasor na svojem bakrorezu Starega gradu.

Grad Hmeljnik je bil leta 1942 požgan, od leta 1946 do leta 1961 pa je v Hmeljniški zidanici delovala osnovna šola – podružnica šole v vasi Sv. Peter (vulgo Šempeter) oz. zdaj Otočec. (Vir: Videnič, 2015).

Pouk se je izvajal v dveh oddelkih, učenci pa so prej do šole hodili tudi po dve uri. Pouk je potekal dopoldne in popoldne, v zgradbi pa so nekaj časa stanovale tudi učiteljice (kasneje so se preselile 400m stran). Leta 1959 je tu pouk potekal le še za prve štiri razrede, leta 1961 pa je bila šola ukinjena.

Pouku je bila namenjena večja soba, učiteljice pa so stanovale v manjši. Z ustanovitvijo šole v Grčevju se je otrokom pot skrajšala tudi za polovico, saj je bilo področje Grčevja povezano le s kolovozi po strmem terenu, majhnim otrokom pa je bila šola v Šempetru pozimi, ko je bil sneg, nedosegljiva. Hiše in zidanice na območju večinoma niso imele svojih izvirov oz. studencev, tako je bila tudi šola brez vode. Uporabljali so leseno stranišče za hlevom (Sedmak, 2016).

---

Avtor prispevka: Jure Smolinsky

Datum objave: 03.11.2021

---

VIRI:

MLINARIČ Jože (1979). Stiški Bajnof do konca XVI. stoletja. Kronika (Ljubljana), letnik 27, številka 1, str. 8-17. URN:NBN:SI:DOC-BLW74LDC na http://www.dlib.si

SEDMAK Marija (12.9.2016). Po poti šolskih spominov. Dostopano 2.11.2021 na https://www.os-otocec.si/po-poti-solskih-spominov/

VIDENIČ Hermina (24.11.2015). Najpomembnejše prelomnice v zgodovini šolstva v kraju Otočec. Dostopano 2.11.2021 na https://www.os-otocec.si/najpomembnejse-prelomnice-v-zgodovini-solstva-v-kraju-otocec/