- IZPOSTAVLJEN STOLP – PROPUGNACULUM
Izpostavljeni stolpi – propugnaculumi so poznani že dlje časa, zato je o njih tudi največ znanega. Postavljali so jih na izpostavljenih točkah izven jeder gradov, njihova funkcija pa je prvenstveno vojaška oz. obrambna, pogosto so omogočali tudi bivanje. Včasih so bile v stolpu tudi druge vsebine (npr. Kebelj – mučilnica). S tovrstnimi stolpi so dodatno zavarovali najbolj verjetno smer napada – običajno najlažji dostop pa tudi napadalcu preprečili, da bi na najbolj kritični točki namestil metalne naprave. Praviloma je imel grad en propugnaculum, so pa tudi izjeme (npr. grad Smlednik z dvema stolpoma).
Arhitekturno so bili ti stolpi zelo podobni bergfridom, ki pa se vedno pojavljajo v sklopu grajskega jedra. Običajno so bili to trdni, močno utrjeni stolpi pozidani na osnovi, ki se bliža kvadratu, pogosto pa se pojavljajo tudi okrogli. Običajno so imeli 4-5 etaž, vključno z obrambnim nadstropjem, vhod je bil nameščen visoko. Na vrhu stolpa so bili zunanji leseni obrambni hodniki, ki so služili kot ploščad za strelce, hkrati pa omogočali tudi vertikalno obrambo. Lahko so bili dodatno okrepljeni še z obrambnimi gnezdi. Pogosto so bili stolpi dodatno zavarovani vsaj z jarkom, lahko pa tudi s palisado ali celo obzidjem. Pomembna lastnost propugnaculov je tudi debelina zidov, praviloma gre za močne in debele zidove – podobno kot pri bergfridih. Ti stolpi so zaenkrat malo raziskani, tako da lahko spričo podobnosti z bergfridi za večino primerov predvidevamo sorodne dimenzije – okoli 10x10m in debeline sten tudi 2m in več.
Ti stolpi so pomembno dopolnjevali obrambno sposobnost gradov, saj so skupaj z jedrom gradu tvorili smrtonosno polje navzkrižnega ognja – “kill zone”. Če je sovražnik napadel jedro gradu so ga obstreljevali z jedra, s stolpa pa so ga lahko obstreljevali v hrbet – in obratno. Pri tem je potrebno upoštevati domet strelnega orožja tistega časa – predvsem lokov in samostrelov. Tako pri loku kot pri samostrelu velja, da so poznali dva načina streljanja. Direktni strel v tarčo oz. posameznega sovražnika je imel krajši domet in večjo natančnost. Pri tem načinu streljanja uporabljam sodobnejši vojaški izraz – efektiven domet. Pri drugem načinu t.i. “strelom pod kotom” pa je strelec puščico izstrelil v zrak pod kotom, izstrelki pa so nato v paraboli padali na sovražnika. Tu je bil domet daljši, natančnost pa manjša. Običajno je na ta način streljalo več strelcev hkrati, tarča pa je bila skupina sovražnikov in ne posameznik. Tako je domet klasičnega loka znašal približno 230-280m, efektiven domet pa okoli 90m. Pri samostrelih so mnenja glede dometa precej različna, vendar lahko domet ocenimo približno na 280m, efektiven domet pa naj bi bil okoli 140m. (Hanley, 2021) V drugi polovici 14. stoletja pa je bil domet še večji (History, 2007).
Na primeru gradu Kebelj (slika 2) lahko vidimo “šolski” primer postavitve propugnaculuma v prostor upoštevaje domet strelnega orožja. Stolp je v odnosu na jedro postavljen tako, da se odlično strelsko dopolnjujeta. Ker je obramba gradov temeljila predvsem na samostrelih je bistven efektiven domet le-teh (označen z modro). Na prikazu lahko takoj ugotovimo, da je pri tem dometu celotno območje med jedrom in stolpom polje navzkrižnega ognja. Zanimiva je tudi analiza efektivnega dometa loka. Ta namreč pokaže, da je pri loku polje navzkrižnega ognja ravno območje pred notranjim prečnim jarkom. To seveda ni naključje. Celoten sistem obrambe je zasnovan tako, da bi nasprotnik najlažje prodrl na hrib bodisi z juga ali s severa. Tu je najdaljša stranica, ki jo je že zato najtežje braniti. Ko bi nasprotnik prebil nasip in najbrž palisado, bi se tako znašel na prostoru med stolpom in jedrom (tu je bilo verjetno predgradje). Proti jedru bi moral premagati dva jarka, proti stolpu pa enega s palisado. Kamorkoli se obrne se lahko na eno stran ščiti s pavezami, z druge pa mu izstrelki letijo v hrbet. Najtežji položaj bi imel ravno pri premagovanju prečnega jarka, kjer bi ga lahko istočasno učinkovito obstreljevali tako z loki kot samostreli – odvisno tudi od števila strelcev, oborožitve in trenutne taktične potrebe (lok ima višjo frekvenco streljanja). Skratka zelo neprijeten položaj za napadalca. Tudi, ko bi se prebil do zidu jedra ali do zidu stolpa ga še vedno lahko natančno obstreljujejo v hrbet. Prikaz maksimalnega dometa pa lepo pokaže, da so s strelom pod kotom lahko nadzorovali celoten hrib in dostop nanj iz katerekoli smeri.
To je dokaz, da je bil domet strelnega orožja ključen element pri umestitvi propugnaculuma v prostor, upoštevaje tudi strateško logiko izrabe specifičnega terena okoli gradu. Enako velja tudi za druge sestavine sistema npr. prečni jarek. Podobno velja pri umestitvi predgradja med jedro in stolp – v polje navzkrižnega ognja. Po eni strani nudi določeno zaščito pomožnim objektom, po drugi strani pa ti objekti ravno zaradi navzkrižnega ognja ne nudijo zaklona napadalcu. Seveda se primeri med seboj razlikujejo in predgradje ni vedno umeščeno v tak “zaščiteni prostor” – že zaradi specifik terena. Ravno primer Keblja pa kaže, da je potrebno sisteme obravnavati kot celote, upoštevaje predvsem zmogljivosti oborožitve in taktične možnosti tistega časa. Enako je potrebno pri vsakem primeru analizirati tudi kanaliziranje nasprotnika z načrtno postavljenimi ovirami in strateško izrabo naravnih danosti terena.
Zato je pomembna metoda identifikacije posameznega stolpa kot propugnaculuma ravno merjenje oddaljenosti stolpa od jedra gradu. Večina teh stolpov je zgrajenih ravno na razdalji do 150m od jedra, ki še omogoča direktni strel do grajskega jedra. Nekaj stolpov pa je bolj oddaljenih – vendar ne več kot 300m! Že bežen pogled na podatke o razdaljah v tabeli 1 pokaže, da oddaljenosti od grajskih jeder zelo dobro sovpadajo z dometom strelnega orožja.
| GRAD | ODDALJENOST OD JEDRA | OSNOVNA OBLIKA | DIMENZIJE |
| KEBELJ | 140m | krog | Debelina sten: 210cm, premer 11m (notranji 9m) |
| ŽOVNEK | 70m | kvadrat? | np |
| WALDENBERK | 220m | kvadrat? | 10x10m |
| NOVI GRAD pri Preddvoru | 70m | kvadrat | 9x9m |
| TURJAK | 220m | kvadrat | 10x10m, debelina sten 2m (domnevno) |
| DOBRENJ | 100m | krog | 9m |
| PREŽIN (zahodna utrdba) | 90m | ? | np |
| PREŽIN (vzhodna utrdba) | 20m | kvadrat? | np |
| IG (domnevni propugnaculum) | 200m | ? | np |
| ROGATNICA | 100m | ? | np |
| KAMNICA | 70m | krog | np |
| VOJNIK | 200m | krog | 10m |
| SMLEDNIK (zahodni stolp) | 110m | ||
| SMLEDNIK (vzhodni stolp) | 60m | ||
| KAMNIK – MALI GRAD | 60m | ||
| ROGATEC | 80m | ||
| MIRNA | 20m | ||
| GUTENBERG | 270m | ||
| LEMBERG pri Dobrni | 300m | ||
| ČRETEŽ | 130m | ||
| PODČETRTEK | 220m | ||
| VURBERG | 170m | ||
| CELJE | 90m | ||
| PTUJ (zahodni stolp) | 100m | ||
| PTUJ (vzhodni stolp) | 110m | ||
| DRAVOGRAD | 270m | ||
| KOZJE | 250m | ||
| KAMEN | 50m | ||
| PLANINA pri Sevnici | 200m | ||
| LEMBERG pri Šmarju | 80m |
Tako sta pri prepoznavanju ostankov izpostavljene utrdbe kot propugnaculuma pomembna predvsem dva elementa. Umestitev v prostor v odnosu na jedro gradu je vedno na strateški legi, običajno na najbolj izpostavljeni strani gradu, oddaljenost od jedra pa mora biti znotraj dometa strelnega orožja – praviloma do 300m. Drug vidik pa je utrjenost objekta in primarno fortifikacijski značaj. Prvo je najlažje ugotoviti z obstojem jarka, morda tudi obstojem drugih ovir (palisada, obzidje, jarek…), fortifikacijski značaj samega stolpa pa najbolje prikaže debelina sten oz. razmerje med dvakratnikom debeline sten in premerom notranjega prostora. Razmerje je (vsaj pri bergfridih) praviloma okoli 1:2 ali celo manj. Pri primarno bivalnih stavbah je to razmerje opazno večje v korist notranjega prostora.
2. GRADIŠČANSKA UTRDBA
Poleg klasičnih propugnaculov se pri gradovih dokaj pogosto pojavljajo tudi utrdbe, ki so že na prvi pogled nekoliko drugačne. Če je pri prepoznavi propugnaculov eden od bistvenih elementov oddaljenost od jedra gradu tu takega pravila ni. Iz primerov bo razvidno, da so lokacije teh utrdb lahko bistveno bolj oddaljene od jedra gradu in ne omogočajo nujno direktne strelske podpore. Še vedno pa so v prostor umeščene strateško, na dokaj naravno zavarovano lokacijo in praviloma še vedno dovolj blizu jedra gradu, da je med obema možna vizuelna komunikacija. So utrjene, vendar je večji poudarek na bivalni površini. Običajno gre za eno stavbo, ki je pozidana na pravokotni osnovi (primer: Stari grad nad Osterbergom) ali večji kvadratni stolp (Krancelj nad Škofjo Loko), pri nekaterih pa gre za dve stavbi – utrjen stolp in bivalna stavba (Vuzenica, Žovnek, Ptuj). Vsem oblikam je skupno, da imajo dovolj veliko notranjo površino, ki omogoča bivanje.
S precejšnjo gotovostjo lahko domnevamo, da te utrdbe v osnovi niso namenjene bivanju posadke ampak prvenstveno bivanju gradiščanov in njihovih družin. Tako so se škofjeloški gradiščani ob prihodu freisinškega škofa umaknili na Krancelj. Tudi drugod poznamo podobne primere. Ker položaj gradiščana pogosto ni bil deden ne preseneča, da tudi te utrdbe praviloma v listinskih virih ne nastopajo oz. vsaj ne ločeno od samega gradu. To kaže, da so bile enako kot propugnaculi nesamostojne, direktno podrejene gradu ter praviloma niso bile sedež imenja. Poznamo pa tudi redke izjeme, kjer je bila gradiščanska oz. ministerialska družina dovolj močna, da je uspela doseči večjo samostojnost in trajnejši položaj. Tak primer je Krancelj, vsekakor pa v ta okvir sodi tudi Spodnji Turjak, ki je bil sedež prvotnih turjaških ministerialov.
Pri enostavnejših obrambnih sistemih so pogosto propugnaculi imeli tudi funkcijo gradiščanske utrdbe. Taki primeri so nedvomno grad Celje, grad Kebelj, grad Waldenberk itd. Kot nekakšno višjo obliko gradiščanskih utrdb lahko razumemo tudi dvojne gradove npr. Vitanje, Jeterbenk.
Pri identifikaciji utrdbe kot gradiščanske je poglavitni vidik notranja (bivalna) površina. Pravzaprav gre za skromnejšo obliko trdne hiše oz. donjona, običajno so bile dodatno zavarovane z jarkom in palisado ali obzidjem, njihova oddaljenost od jedra pa lahko dosega tudi 1000m zračne črte. Cela vrsta teh utrdb je bila odkrita šele v zadnjih letih, predvsem s pomočjo LIDAR-ja, zato tudi še niso dovolj arheološko raziskane. Tako bo zaenkrat en bolj zanesljivih načinov prepoznavanja sama velikost za gradnjo uporabne površine znotraj jarka (tam, kjer ostanki samih objektov niso dovolj prepoznavni).
Na tak način lahko zaenkrat kot verjetne gradiščanske utrdbe opredelimo npr. Punjert pri Vikumbergu, Koto 525 južno od Gamberka, Pisterjev vrh nad Vuzenico, verjetno tudi Tudruš nad Stopnikom in utrdbo na grebenu Gradišča zahodno od Žaženberka etc.
Za izraz “gradiščanska utrdba” sem se odločil predvsem na osnovi primerov, kjer lahko vsaj s precejšnjo gotovostjo ugotovimo, da so tam živeli gradiščani. Načeloma so bila to bivališča nižjega ranga kot v jedrih gradov. Kot kažejo primeri Spodnjega Turjaka (2. gradbena faza) in Ottenštajna pa so lahko tam živeli tudi pripadniki iste rodovine, kot v jedru gradu. Pogosto se v listinskih virih omenja več bratov (ministerialov) iste rodovine in je upravičena domneva, da je eden od njih bival v dislocirani gradiščanski utrdbi.
V tujini se uporablja izraz “Burgmannsitz”, v sklopu vsakega gradu jih je bilo lahko tudi več. Pri večjih gradovih je bilo več takih bivališč v predgradju (npr. Salzburg), takrat so bila običajno naslonjena na obzidje z notranje strani in je šlo za neutrjene hiše bolj podobne stolpastim dvorom. V njih so bivali nižji ministeriali pa tudi svobodni vitezi, njihova glavna naloga pa je bila obramba gradu. Podrejeni so bili vsakokratnemu posestniku oz. poveljniku gradu (gospodu, gradiščanu, glavarju…). V zameno za to jim je moral posestnik gradu (poleg plačila) omogočiti bivanje na gradu oz. v bližini. (Burgmann, 2006). Podoben koncept so uporabljali tudi v mestih, kjer so vitezi nižjega ranga bivali v stolpih (običajno vključenih v obzidje) in so morali sodelovati pri obrambi.
Sklepati smemo, da je bilo pri nas enako in da je ravno to razlog, da se lahko pojavlja tudi več gradiščanskih utrdb npr. pri Falkenbergu. Poleg tega moramo upoštevati dejstvo, da je bila večina gradov v našem gradivu relativno majhnih in zato v jedrih gradov oz. predgradjih niti ni bilo prostora za tovrstna bivališča. Hkrati pa moramo upoštevati tudi iznajdljivost oz. praktičnost graditeljev v tistem času. S tem mislim ravno na multifunkcionalnost objektov, saj so z enim premišljeno lociranim objektom lahko “rešili” več problemov. Zagotovili so bivališče nižji klienteli in hkrati dopolnili obrambni sistem gradu.
3. STRAŽNI STOLPI IN OPAZOVALNICE
Dislocirane utrdbe so imele istočasno več funkcij – to še posebej velja za propugnaculume, vendar se pri sistemih z večjim številom dislociranih utrdb pojavljajo tudi stolpi s primarno opazovalno funkcijo. Več takih stolpov je bilo nedavno odkritih pri Žovneku, najdemo jih v sistemu Lemberga pri Šmarju, verjetno pa tudi pri Borlu in gradu Kamen pri Begunjah.
Kot kaže gre za slabše utrjene manjše stolpe, ki so v prostor umeščeni predvsem po logiki vidnega polja. To pomeni, da v odnosu do jedra gradu stojijo tako, da dopolnjujejo oz. podaljšujejo vidno polje gradu in so postavljeni tako, da omogočajo vizuelno komunikacijo z jedrom gradu. Ti stolpi niso bili primerni za bivanje družine gradiščana, saj so bili premajhni – lahko pa so v njih namestili stražarje za katere je bil “zahtevan” bivalni standard seveda nižji. Verjetno je bilo precej takih stolpov lesenih ali zidanih le v spodnjem delu, stopnja utrjenosti pa ni omogočala resnejše obrambe.
Sklepamo lahko, da je bila njihova primarna funkcija opazovalna – da so lahko pravočasno opozorili jedro gradu na nevarnost. V primeru napada z druge strani pa so se ti stražarji lahko umaknili v jedro in s tem okrepili obrambo ali pa celo med obleganjem nadlegovali napadalca v zaledju (motili oskrbo itd.). Nedvomno pa bi lahko v primeru direktnega napada na grajsko jedro s teh stolpov po pomoč odposlali tudi hitrega sla.
Domnevamo lahko tudi, da so pri gradovih manjšega pomena oz. moči namesto teh stolpov postavljali le lesene opazovalnice – verjetno še najbolj podobne današnjim samostoječim lovskim prežam. Tako opazovalnico lahko domnevamo npr. na vrhu grebena vzhodno od gradu Štatenberk na Dolenjskem, saj bi bila tam s strateškega vidika skoraj nujno potrebna. Takšne opazovalnice pa bo tudi arheološko zelo težko ugotoviti z ustrezno mero gotovosti – kot strukturne ostanke bi lahko našli kvečjemu sledi nosilnih lesenih stebrov (stojke).
Stražni stolpi so lahko od jedra gradu oddaljeni tudi več kot 1km zračne črte – tak je primer stolpa na Belskem vrhu (1.500m) in stolpa Hrastovec v Halozah (1.800m) – oba pri Borlu, Pečenik pri Žovneku (1.600m), Stari grad pri Osterbergu (1.000m – sicer najbrž primarno gradiščanska utrdba, vendar lahko glede na umestitev v prostor in njeno vidno polje brez zadržkov prepoznamo tudi pomembno opazovalno funkcijo).
Najpomembnejša metoda prepoznave tovrstnih stolpov ali lokacij morebitnih opazovalnic je analiza vidnega polja in možnosti vizuelne komunikacije z jedrom gradu (direktne ali indirektne preko druge dislocirane utrdbe).
4.REFUGIJI
Pri gradovih so mislili tudi na možnost padca gradu, zato so si uredili tudi skrivne izhode v obliki podzemnih rovov (npr. Škofja Loka) ali pa tanke stene, ki jo je bilo možno hitro prebiti (Kamen pri Begunjah). Pogosto pa so se zadnji branilci lahko zatekli v bergfrid gradu in je to predstavljalo zadnjo linijo obrambe.
Včasih pa so izven gradu zgradili stavbe s primarno funkcijo zadnjega zatočišča – refugija. Pravih refugijev je pri nas malo, najbolj znan je seveda t.i. Erazmov grad v jami za gradom Predjama, s precejšnjo stopnjo gotovosti pa lahko kot refugij označimo tudi Škratov gradič pri gradu Kamen.
Njihova funkcija je enostavna – branilci so se umaknili iz jedra gradu, se zatekli v refugij in se tam branili do konca ali počakali pomoč.
Tudi refugiji nikoli niso bili samostojni ampak neposredno podrejeni samemu gradu.
5. OSTALE DISLOCIRANE UTRDBE
UTRJENI DVORI
Poznamo pa celo vrsto manjših utrdb, ki niso bile del obrambnih sistemov gradov, temveč so služile kot bivališča nižje klientele in so bržkone imele podrejeno manjše imenje. Tudi ta skupina utrdb je skoraj neraziskana, njihovo vlogo pa gre bržčas razumeti v smislu nekakšnih izpostav matičnega gradu. Torej je bila njihova poglavitna funkcija nadzor in uprava določenega dela gospostva, lahko tudi varovanje poti, prehoda čez reko ali kakšne druge pravice oz. interesa.
Pogosto ne poznamo niti izvornega imena teh utrdb, tudi zgodovinskih virov o njih praviloma ni. Sklepamo lahko, da položaj fevdnika na takšni utrdbi pogosto niti ni bil deden in tudi zato običajno ne poznamo niti imen tistih, ki so tu prebivali. Nedvomno pa so bile nekatere med temi utrdbami tudi sedeži ministerialnih rodbin. Za tovrstne utrdbe se v tujini pogosto uporablja izraz Turmhügelburg ali Diennstmannsitz. Spričo njihovega sorazmerno nizkega statusa bi bil morda pri nas primeren naziv “utrjen dvor”. Pravzaprav lahko sklepamo, da so imeli podobno vlogo in status kot strelski dvori. Sama od sebe se ponuja domneva, da so te utrdbe povečini nastale do 13. stoletja, predvsem v 14. pa so jih začeli nadomeščati neutrjeni stolpasti dvori.
V osnovi je šlo za stanovanjsko-obrambni stolp, obdan s palisado ali obzidjem in zavarovan z jarki. Sočasno je obstajalo tudi nekaj pomožnih objektov (konjski hlev ipd.), ki so bili lahko znotraj osnovne zasnove ali v bližini. V ravnini so jih pogosto zgradili v obliki mote, v hribovitem terenu pa so isti princip prilagodili terenu. Za slednje pogosto srečamo izraz “motam podobni objekti”.
Za boljše razumevanje vloge te skupine utrdb bodo potrebne dodatne analize in raziskave, predvsem arhivskih virov.
TRDNJAVE
v pripravi
OBLEGOVALNI in NASPROTNI GRADOVI
v pripravi
UPORABLJENI VIRI:
Burgmann (2006). V Wikipedia: prosta enciklopedija. Dostopano 8.5.2021 na https://en.m.wikipedia.org/wiki/Burgmann
Burgruine Hungerturm bei Waldstein (b.d.). Dostopano 5.5.2021 na http://www.wehrbauten.at/stmk/steiermark.html?/stmk/hungerturm/hungerturm.html
HANLEY, Catherine (2021). Archery in the thirteenth century. Dostopano 5.5.2021 na http://www.catherinehanley.co.uk/historical-background/archery-in-the-thirteenth-century/)
History of crossbows (2007). V Wikipedia: prosta enciklopedija. Dostopano 5.5.2021 na https://en.m.wikipedia.org/wiki/History_of_crossbows
HochEppanKreidenturm (2007). V Wikimedia Commons. Dostopano 8.5.2021 na https://commons.m.wikimedia.org/wiki/File:HochEppanKreidenturm.jpg#mw-jump-to-license
Odnosi z javnostmi družbe Postojnska jama d.d. (2014). Predjamski grad v vrhu Evrope. Dostopano 8.5.2021 na http://arhiv.e-obcina.si/postojnaArhiv/arhiv.postojna.si/povezava2c01.html?id=4159&pid=14708&hcb=1