UVODNE BESEDE

Grad je sestavljala cela vrsta različnih objektov in struktur. Jedro gradu tako predstavljajo bivalni prostori, obrambni stolpi, obzidje, pogosto tudi kapela in pomožni objekti. Običajno je jedro zaščiteno še z dodatnimi strukturami t.j. jarki in nasipi in z drugimi ovirami, ki so namenjene predvsem upočasnjevanju napadalca, da je dlje časa izpostavljen obstreljevanju. Med te dodatne ovire sodijo lahko v nasip poševno zapičeni koli, palisade, španski jezdeci, uporabna ovira pa so bile tudi zasaditve trnjaste vegetacije npr. robidovja. Izven jedra se običajno nahaja predgradje z različnimi gospodarskimi objekti npr. hlevi, konjušnicami ipd. Pri večjih gradovih so predgradja lahko vključena v obzidani sistem jedra gradu (Celjski grad), pri manjših pa so lahko brez posebne zaščite ali pa so bila morda obdana s palisado. Večkrat je predgradje umeščeno med jedro gradu in propugnaculum (npr. Vurberg, Planina pri Sevnici). Tako obrambni sistemi gradov vključujejo različne elemente – od obzidij, stolpov, oborov, palisad, jarkov, izpostavljenih utrdb itd.

KAJ JE OBRAMBNI SISTEM?

Poleg omenjenih sestavin ima grad pogosto dodatne utrdbe izven samih jeder gradu. Tako poznamo
gradove brez teh zunanjih utrdb, gradove z eno utrdbo, dvema in tudi gradove, ki imajo tri ali več zunanjih utrdb z različnimi funkcijami. Ker je o teh utrdbah tako malo znanega bo potrebno gradove obravnavati precej širše kot do sedaj. O njih moramo razmišljati kot o kompleksnih obrambnih sistemih z večimi funkcionalno različnimi elementi. Ob analizah obrambnih sistemov se pokaže, da sta ključna elementa nadzor nad območjem gradu v smislu oteževanja dostopa do jedra gradu in vidno polje. Pri vidnem polju gre za kombiniranje vidnih polj jedra in dislociranih utrdb, saj so dislocirane utrdbe vidno polje samega gradu dopolnjevale oz. podaljševale. To je pomembno predvsem z vidika zgodnejšega opozarjanja na prihajajočo nevarnost, pa tudi z bolj vsakodnevnega vidika nadzora nad prometom po tedanjih poteh oz. cestah.

Tako kot se je v svoji zasnovi grajsko jedro pogosto prilagajalo terenu, je tudi zasnova obrambnega sistema pogojena s pomenom oz. močjo gradu ter strateško izrabo prostora.

Za boljše razumevanje teh sistemov bodo potrebne dodatne raziskave – predvsem na področjih arheologije, kastelologije in zgodovine pa tudi same strateške logike izrabe prostora.

Pojem obrambni sistem lahko definiramo kot skupino grajskih stavb, ki poleg jedra gradu vsebuje tudi različne zunanje/dislocirane stavbe, ki imajo poleg morebitnih drugih funkcij tudi vojaško oz. obrambno funkcijo. Skupaj z dodatnimi ovirami tvorijo enovit sistem utrdb, namenjen predvsem statični obrambi jedra gradu.

Obrambne sisteme delim na dve skupini:

  • Enostavni obrambni sistemi

Enostavni obrambni sistemi poleg samega jedra gradu vključujejo 1 ali največ dve dislocirani utrdbi iste vrste – običajno gre za izpostavljen stolp (propugnaculum). Sem sodijo npr. Kebelj, Vojnik, Dravograd in drugi.

  • Kompleksni obrambni sistemi

Pri nekaterih (običajno pomembnejših) gradovih pa je število dislociranih utrdb večje, pojavlja se več funkcionalno različnih vrst utrdb, običajno tudi pokrivajo širše območje okoli gradu. V to skupino spadajo npr. Žovnek, Lemberg pri Šmarju, Ptuj in drugi.

TAKTIČNA LOGIKA OBRAMBNIH SISTEMOV

Za boljše razumevanje obrambnih sistemov gradov se moramo otresti nekaterih stereotipov in razumeti nekaj osnovnih dejstev. Kot prvo moramo pozabiti na romantično podobo viteštva ampak moramo na viteze gledati bolj kot na neke vrste profesionalne vojake. Sicer je obstajal nekakšen kodeks časti, vendar jih to ni oviralo pri uporabi vojaških zvijač. Konec koncev je Predjamski grad padel šele s pomočjo izdaje (pri tem je nepomembno ali je Erazmova smrt na stranišču dejstvo ali posledica tedanje propagande in ali je izdajalec res pokazal stranišče ali morda skrivni rov), primer je tudi smrt zadnjega celjskega kneza Ulricha v Beogradu. Tudi obleganje gradu Gaillard leta 1204 je zanimivo – obleganje je trajalo pol leta, grad pa je padel šele, ko so se napadalci pritihotapili v grad skozi stranišče. Skratka ni bilo gradu, ki ga dovolj številčen in dovolj odločen nasprotnik ne bi mogel zavzeti.

Kljub temu pa so gradovi vseeno imeli svoj smisel in bili dovršeni obrambni sistemi, ki jih ni bilo tako lahko zavzeti. To zelo lepo kaže sodobnejši primer iz druge svetovne vojne – napad partizanov na grad Turjak. 14. septembra 1943. Iz taktičnega vidika je bila bitka zelo podobna tipičnemu srednjeveškemu obleganju, najprej obkolitev gradu, nato večdnevno obstreljevanje z lahko artilerijo, minometi in mitraljezi. Poskušali so tudi z napadom na vrata s pomočjo oklepnega vozila, na koncu pa je grad padel, ko so ga začeli obstreljevati s težko artilerijo in v grad priplezali po lestvah. Na silvestrovo 1944 pa so pri obrambi gradu Mokrice zadnjič v Sloveniji uporabili dvižni most v boju, kar je pripomoglo, da partizani niso mogli zavzeti Mokric. Oba primera kažeta, da so bile grajske utrdbe, čeprav grajene v drugem času in za drugačno oborožitev presenetljivo efektivne.

To v srednjem veku velja še toliko bolj, saj moramo upoštevati zakaj oz. proti kakšnemu sovražniku so bili gradovi pravzaprav grajeni. Pri tem moramo razumeti nekaj dejstev, še prej pa pozabiti na “hollywoodske” prikaze ogromnih vojsk. Te niso bile pogoste, posledično so tudi gradovi grajeni za statično obrambo in za majhno število branilcev. Ravno zaradi majhnega števila branilcev, je bilo potrebno sistem obrambe zgraditi tako, da je ponujal maksimalno možno efektivnost majhne posadke.

V procesu fevdalizacije je vojaška moč zemljiških gospodov temeljila na osebni fevdalni odvisnosti, sam proces fevdalizacije pa je vključeval tudi spreminjanje prej svobodnega prebivalstva v osebno nesvobodne tlačane. Proces nedvomno ni potekal brez zapletov in trenj, temu pa moramo dodati še pogoste spore med posameznimi fevdalci, ki so se večkrat reševali tudi z orožjem. Tako vidimo, da je grad z vojaškega vidika namenjen predvsem obrambi pred samimi tlačani znotraj gospostva in pred drugimi fevdalci. Struktura njihove vojaške moči pa izhaja neposredno iz fevdalnih odnosov. Veliki zemljiški gospodje so si pri upravljanju gospostev pomagali z manjšimi ministeriali, ti so imeli lahko še svoje nižje ministeriale. Skupaj z maloštevilnimi oboroženci so tvorili jedro vojske, ob spopadih pa so jo dopolnili z oboroženimi svobodnjaki in tlačani. Kar se tiče vojaške opreme je bilo viteštvo (gospodje in ministeriali) najbolje zavarovano, oboroženci že slabše, tlačani pa so bili pravzaprav oboroženi z različnim orožjem za boj na blizu, posebne zaščite v obliki verižnih srajc ali oklepov pa niso imeli. Tako lahko razumemo zakaj je bilo ravno strelno orožje (predvsem samostreli) jedro grajske obrambe. V primerjavi z lokom je za streljanje s samostrelom potrebno krajše urjenje, udarna oz. prebojna moč izstrelkov pa je zadoščala za onesposobitev bolj ali manj vseh sovražnikov glede na njihovo opremo. Pri tem je bil najbolj pomemben efektiven domet orožja, torej domet, ki je omogočal relativno natančno streljanje na posameznega nasprotnika. Tudi ta argument govori v prid samostrela, saj je efektivni domet daljši kot pri loku. Tehnika direktnega strela postane, v primerjavi s tehniko strela pod kotom, še toliko bolj pomembna, če upoštevamo majhno število branilcev. Stalne posadke so bile zelo majhne (5-10 mož, le na pomembnejših gradovih več (Lazar, 2012, str. 448). To pa je premalo za dovolj veliko gostoto izstrelkov pod kotom, da bi nasprotniku efektivno prizadejali izgube. Po drugi strani običajno tudi napadalcev ni bilo veliko – lahko le nekaj deset. Zato tudi ne kaže pričakovati, da bi napadali v velikih strnjenih skupinah, ki bi bile primerne tarče za “masovno salvo pod kotom”.

Upoštevaje ta izhodišča uporabe strelnega orožja lahko ugotovimo, da je bil pri obrambi gradu bistven vidik ravno nadzor strelcev nad neposredno okolico gradu (maksimalno 300m), glavna taktična ideja pa upočasnjevanje nasprotnika. Torej dlje časa, ko je nasprotnik potreboval, da pride do obzidja ali vrat, dlje časa je bil izpostavljen strelcem. Tako gre tudi razumeti dodatne ovire za nasprotnika – nasip, jarek, palisade, ošiljeni koli…. Njihov glavni namen je bil upočasnjevanje nasprotnika. Najlažje si to predstavljamo s hojo po trnjastem rastju, npr. robidovju. Enostavno tek ni možen, saj se vam robidovje zapleta in zatika v noge in lahko napredujete le počasi. Sicer se da vsako oviro premagati, vendar je bil napadalec dlje časa izpostavljen strelom. Drug namen ovir pa je t.i. kanaliziranje nasprotnika. S tem mislim, predvsem na to, da so ovire pripomogle, da se je napadalec kolikor je možno gibal po vnaprej predvidenem vzorcu. Morda najbolj očiten primer kanaliziranja so gradovi na težko prehodnem terenu, kjer je bil najlažji in tudi najhitrejši dostop po poti. Drugje pa je že sam teren otežkočal napad. Že samo to pomeni, da je moral nasprotnik prodirati v vrsti in ni mogel razviti linijske formacije. Poleg tega je bila pot pogosto urejena tako, da je bil nasprotnik, kar najdlje s svojo desno, odprto stranjo obrnjen proti zidu oz. branilcem. S tem je bil lahka tarča, saj ni mogel učinkovito uporabiti ščita v levi roki. Če je pa poskušal ščit z levo roko držati na desni strani je pa zelo nerodno in spet upočasni napredovanje.

Grad Kebelj – prikaz poteka nasipov in jarkov (Avtor: Tomaž Jerina)

Princip dodatnih ovir je lepo prikazan na primeru Keblja (slika zgoraj). Z belo črtkano črto je označeno območje jedra na levi in propugnaculum na desni. Na prikazu je odlično viden potek jarkov (prepoznani na LIDAR-ju) in nasipov, ki povežejo jedro na zahodu in propugnaculum na vzhodu in tvorijo zaključeno celoto. Med jedrom in stolpom se tako ustvari varovan prostor za predgradje, hkrati pa “past” za napadalce, ki se znajdejo v navzkrižnem ognju. Pri napadu na jedro jih dodatno ovirata in upočasnjujeta dva prečna jarka (z zeleno barvo je označen naravni jarek oz. danes “globoka pot”, ki skozi območje gradu najverjetneje poteka po nekdanjem umetno skopanem jarku), pri napadu na stolp pa jih ovira in upočasnjuje nasip in jarek. Če k temu dodamo še poševno zapičene zašiljene kole v zunanja pobočja nasipov in morda razrast trničastega rastja pred nasipi, ter zelo verjetno palisado ali vsaj ograjo na vrhu nasipa postane princip upočasnjevanja še toliko bolj jasen. Koli preprečijo hiter prodor na konjih, po trničevju se hodi počasi, palisado pa je treba preplezati ali predreti… Skratka, napad sploh ni tako enostaven, tudi če na nasipih ni niti enega branilca ampak so vsi za zidovi jedra gradu ali propugnaculuma in napadalca le obstreljujejo. Grad Kebelj je s tem odličen primer, ki kaže na potrebo po širši, celoviti obravnavi gradov in lepo prikaže domišljenost obrambnih sistemov, ter princip upočasnjevanja in kanaliziranja nasprotnika.

To je tudi primer kanaliziranja pri gradovih s propugnaculom. Tam je običajno nasprotnik ovire najlažje premagal na najdaljši stranici (to je bilo spričo majhne posadke tudi najtežje braniti), potem pa se je znašel v predgradju, nanj pa so istočasno lahko streljali tako z jedra kot z izpostavljenega stolpa. Položaj v navzkrižnem ognju pa je za napadalca sila neugoden. Lep primer je tudi izbor lokacije za jedro gradu v grebenu. Pri tovrstnih gradovih je običajno napad po grebenu navzgor ali z bokov težaven že zaradi naravnih strmin, najlažje je napasti po grebenu navzdol. Tam pa to ovirajo dodatne ovire – nasip, jarek, pogosto propugnaculum… Poleg tega v tej smeri napadalec pride do krajše stranice jedra gradu. To je pomembno predvsem iz dveh razlogov v prid obrambi. Pri ozkem dostopu po grebenu napadalec ne more razviti široke formacije ampak prodira lahko v ožji, bolj zgoščeni formaciji, ki je lažja tarča. Poleg tega je krajši zid lažje efektivno braniti že z majhnim številom branilcev, pa tudi sočasno lahko manj napadalcev direktno napada zid npr. s plezanjem. Manjše število potrebnih branilcev na krajšem odseku zidu omogoča tudi bolj efektivno rotacijo branilcev. Ne smemo namreč mimo dejstva, da se posamezen mož lahko učinkovito bori le toliko časa, saj je to fizično zelo naporno. Tako pa je že pri majhnem številu možna rotacija z bolj spočitimi branilci, s tem pa se podaljša čas, ko so branilci fizično sposobni neposrednega boja. To je pomembno predvsem kadar grad napada opazno številčnejši nasprotnik. Napadalec namreč mnogo težje rotira moštvo ampak jih pošilja v boj v valovih enega za drugim. To posledično pomeni, da mora napadalec po določenem času prekiniti naskok že zaradi fizične izčrpanosti (če mu preboj ni pravočasno uspel). Za branilce pa je seveda pomembno, da ta čas zdržijo. To pa je tudi drugi razlog za dodatne ovire pri dostopu do gradu – bolj ko se napadalci utrudijo že preden pridejo do zidu, krajši bo čas, ko bodo sposobni neposrednega boja ob naskoku na zid.

Skratka, osnovno vodilo pri gradnji obrambnega sistema je bilo, da se napadalec giba po predvidljivem vzorcu in je kar najdlje izpostavljen izstrelkom branilcev, po možnosti v navzkrižnem ognju. Sama zasnova in kompleksnost pa se od primera do primera razlikuje – prilagaja se terenu in seveda vojaški moči posameznega gradu.

MIKRO IN MAKROSISTEMI

Tako enostavne kot kompleksne sisteme lahko opredelimo kot mikrosisteme, tudi v primerih ko vključujejo dva gradova npr. Vitanje. Še vedno gre za sistem, ki je vezan na eno gospostvo – grad, kot središče pa je moral nadzorovati in upravljati celotno gospostvo. Pri tem so si pomagali z “nižjimi enotami” oz. nižjimi ministeriali. Tako lahko znotraj enega gospostva najdemo tudi utrdbe nižjega ranga, ki so nadzorovale manjši del gospostva, večkrat pa tudi strateško lokacijo (npr. cesta). Ti ministeriali so bivali na manjših utrdbah in neutrjenih stolpastih dvorih. Še posebej pomembno vlogo so odigrali v času, ko je potekal proces fevdalizacije in ko se je fevdalni sistem utrjeval. Takrat je bil vsaj en tak ministerial skoraj v vsaki vasi.

Po statusu bi te utrdbe verjetno najbolj smiselno primerjali z gradiščanskimi utrdbami in kasnejšimi stolpastimi dvori. Če so “pravi” gradovi bivališča gospodov ali ministerialov višjega/prvega ranga, so na teh utrdbah bivali nižji, ministeriali drugega ranga. Zato ne čudi, da večini niti ne poznamo imen, ravno tako je večina teh utrdb propadla še pred turškimi vpadi in pogosto ne poznamo niti izvornega imena. Gre za utrdbe tipa Čeuc (EŠD 5570), Ajdov grad (EŠD 24542) ali Škratov grič (EŠD 28067).

Kadar govorimo o celotnem gospostvu ali celo območju, lahko to pravzaprav imenujemo makrosistem. Tako imamo v središču (ne nujno geografskem) gospostva grad ali mesto s svojim mikrosistemom, po samem gospostvu pa so manjše utrdbe nižjega ranga. Na njih so bivali ministeriali podrejeni bodisi gospodu ali gradiščanu osrednjega gradu. V tujini za take utrdbe zasledimo oznake kot so Ministerialsitz ali Thurmhubelburg, pri nas pa se pojavljajo oznake stolp, hausberg, donjon pa tudi mota oz. moti podobni objekti. Morda bi bila še najbolj primerna oznaka utrjen dvor – ta izraz bom tudi uporabljal na tej strani. To so bile pravzaprav nekakšne izpostave gradu, njihova primarna naloga je bila nadzor nad okoliškim prebivalstvom, cestami in drugimi pravicami gospostva. Arhitekturno gledano gre predvsem za preproste objekte, katerih jedro je bila pravzaprav manjša, enostavnejša trdna hiša (lahko tudi lesen stanovanjsko-obrambni stolp), ki je bila dodatno zavarovana z jarkom in verjetno nižjim obzidjem ali palisado. V začetku so bila to verjetno nesamostojna posestva, ki so šele v procesu fevdalizacije in rasti moči ministerialov postala sedeži manjših imenj. Te utrdbe nekako v 14. in 15. stoletju bolj ali manj nadomestijo neutrjeni stolpasti dvori, ki jih pa ne moremo več prištevati v obrambne sisteme gospostev ampak gre predvsem za gospodarske enote in sedeže manjših imenj.

Razloga za prehod iz utrjenih sedežev ministerialov na neutrjene dvore gre iskati v dveh procesih. Najprej je dinastična politika samih ministerialov. Običajno ob tem izrazu takoj pomislimo na visoke plemiške rodbine, kralje in cesarje, vendar je v srednjem veku dinastična politika dejansko potekala na vseh nivojih. Že tlačan si je prizadeval, da bi njegov sin imel kakšno njivo več, da bi se poročil na čimboljši “grunt” in da bi njegov rod eventuelno dosegel status praznika ali svobodnjaka. Enako so počeli tudi ministeriali, tudi ti so si prizadevali pridobiti čimvečjo moč – najprej dedne položaje, potem povečevanje števila podrejenih tlačanov, izgradnja gradu itd. Podobna prizadevanja za vertikalno mobilnost znotraj družbenega sloja in navzgor med sloji so bila na vseh nivojih srednjeveške družbe. Takšno povečevanje moči ministerialov pa je hkrati pomenilo povečevanje moči nadrejenega gospoda ampak tudi večjo nevarnost za istega gospoda. Močnejši ministerial se je lažje uprl in več sredstev je gospod potreboval, da je morebiten upor zatrl. Poenostavljeno rečeno, bolj ko je bil nek ministerial utrjen, težje ga je bilo držati “na vajetih”. Drug proces, ki je vplival na razrast neutrjenih stolpastih dvorov pa je razvoj strelnega orožja in porast uporabe najemniških vojsk. Sploh zaradi slednjega je potreba po osebni vojaški službi in utrjenosti ministerialov upadla. To je omogočilo višjim fevdalcem, da so pravzaprav izsilili, da si nižji ministeriali niso več mogli graditi utrjenih postojank.

Z makrosistemi se na tem mestu ne bom podrobneje ukvarjal. Lep primer makrosistema je andeško gospostvo oz. območje Kranjskega polja. Sedež gospostva je bil v Kamniku, na samem Kranjskem polju pa je bila vrsta manjših ministerialov. Tako imamo v Hotemažah izročilo o lesenem gradu, ministeriali so bili na Visokem, izročilo o Brnikarju na Brniku… Bivališča teh vitezov oz. ministerialov zvečine še niso bila odkrita, vendar so bila nedvomno vsaj do neke mere utrjena. Morda je na Visokem sled tega bivališča ohranjena nekoliko vzhodno izven vasi. Tam je ob robu manjše vzpetine nasip, znotraj njega pa ostanek kvadratnega objekta. Dimenzije objekta so približno 10x10m. Podobna, lesena, utrdba je stala nad vasjo Glinje. Skratka, Kranjsko polje lahko služi kot odličen primer makrosistema z osrednjim glavnim gradom v Kamniku in gosto mrežo manjših utrjenih sedežev nižjih ministerialov. Bolj kot njihova upravno-gospodarska vloga pa nas tu zanima kako so te utrdbe pripomogle k vojaški obrambi gospostva. Njihovo vsakdanjo vlogo lahko najlažje ponazorimo z modernim izrazom t.j. policijska funkcija. To pomeni, da je vsaka taka utrdba oz. njen ministerial skrbel za red, pobiranje davkov ipd. na majhnem delu gospostva. Pravzaprav bi ga lahko enačili z nekakšnim nižjim uradnikom. Temu nizkemu statusu in majhni potrebi po obrambi je bila podrejena tudi arhitekturna zasnova njegovega bivališča. Bivalna površina je bila manjša, kot na gradovih – enako velja za utrjenost. Takšno utrdbo bi pravzaprav lahko učinkovito branil le pred manjšo skupino tlačanov ali roparjev. Vendar pa so tudi te utrdbe vseeno imele tudi vojaško vlogo in so lahko medsebojno sodelovale pri obrambi. Prvi dokaz je bližina, praviloma so bile med seboj na vidni razdalji. To pomeni, da so lahko med seboj signalizirale in se obveščale o nevarnosti, ravno tako so lahko na nevarnost opozorile osrednji grad. Od tu pa sta možni dve poti. V prvem primeru, manjšega, lokalnega napada se je lahko ministerial zatekel v svojo utrdbo in se zanesel na statično obrambo, z bližnjih, sosednjih utrdb pa je lahko prišla pomoč in napadalcu udarila v hrbet. V primeru večje nevarnosti pa so se lahko relativno hitro organizirali in z moštvom okrepili obrambo osrednjega gradu ali pa napadalca na grad motili z napadi v zaledju (motnja oskrbe ipd.) oz. napadalcu na grad skočili v hrbet.

Podobno, le na višjem nivoju, lahko opazimo pri Spanheimskem gospostvu Ljubljana. Jedro oz. sedež gospostva Spanheimov je bilo v samem mestu Ljubljana, potem je bilo več gradov pomembnejših ministerialov (Falkenberg, Jeterbenk, Ig, Osterberg). Poznamo pa tudi manjše utrdbe “ministerialov drugega ranga” – tak primer je nedvomno Žabji grad. Sem morda sodi tudi Gradišče nad Drago, kjer so ostanki utrdbe, ki je bila domnevno sedež vitezov iz Sore. Ta utrdba je nekoliko problematična z vidika opredelitve – ali gre dejansko za grad ali za utrjen dvor. Sama zasnova ustreza obodnemu gradu, ampak je zelo skromen. Vendar pa je tudi izbrana lokacija težko dostopna (pri utrjenih dvorih je običajno nekoliko lažje dostopna), kar tudi podpira možnost, da gre za grad. Upoštevati pa je potrebno, tudi ugled oz. moč vitezov iz Sore. Šlo je za (lokalno) relativno pomembno rodbino, kar dodatno povečuje možnost, da so si uspeli postaviti “pravi” grad, čeprav primerjalno skromnejši od npr. Jeterbenka ali Falkenberga. Verjetno lahko utrdbo na Gradišču vzamemo kot nekakšno mejno vrednost – je nekako na spodnji meji objektov, ki jih označujemo kot grad. Bo pa skoraj nedvomno utrdba na Gradišču predmet bodočih raziskav in analiz, tako da se lahko ta opredelitev še spremeni.

V prihodnosti se bo najverjetneje odkrilo še več dislociranih utrdb, z raziskavami pa se jih bo tudi bolje spoznalo. Zato ta seznam nikakor ni dokončen. Prepričan sem, da se bodo seznamu pridružili še nekateri drugi gradovi, verjetno pa se bo kakšen tudi “preselil” iz seznama enostavnih med kompleksne obrambne sisteme. Pri kakšnem gradu pa bo lahko proces tudi drugačen. Ugotavljanje novih dejstev lahko pripelje tudi do tega, da se bo ugotovilo, da kakšna utrdba, ki jo sedaj vključujem v obrambni sistem gradu z gradom sploh ni povezana. Lahko se namreč izkaže, da je iz drugega obdobja npr. pozne antike ali šele iz časa turških vpadov. Ravno tako bo na osnovi prihodnjih raziskav kakšna od dislociranih utrdb interpretirana drugače kot sedaj. Vse to je dobro, saj povečuje stopnjo poznavanja in razumevanja tematike. Iskreno pa si želim tudi raziskav na področju makrosistemov. Tu bodo poleg arheoloških raziskav potrebne predvsem analize zgodovinskih virov.

Posebna skupina obrambnih sistemov pa so mesta in utrjeni trgi. Za te bo potrebna nekoliko drugačna obravnava. Takšni sistemi so namreč lahko sestavljeni iz enega (npr. Ljubljana, Kranj) ali dveh gradov (npr. Kamnik) in mestnega ali trškega obzidja (Mokronog). V okviru sistema je ponavadi še več plemiških bivališč – najpogosteje gre za stolpe v obzidju (Strelov turn v Mokronogu). Ti stolpi so podobni stolpastim dvorom, le da so vpeti v obzidje in na zunanjo stran utrjeni. Taki stolpi so izpričani praktično v vseh naših mestih in nekaterih trgih, njihovi vsakokratni posestniki pa so morali sodelovati pri obrambi naselbine. Pogosto so imela mestna gospostva tudi podrejene utrjene dvore izven mest. Tak primer je vsekakor Kostanjevica na Krki z gradom v mestu in utrjenim dvorom Stari grad v Podbočju. Tako lahko mestne sisteme obravnavamo tako kot kompleksen mikrosistem (samo mesto z obzidjem in plemiškimi stolpi skupaj z gradom oz. gradovi in njihovimi mikrosistemi), hkrati pa tudi kot makrosistem s podrejenimi utrjenimi dvori. Tu bodo potrebne analize sploh za freisinško gospostvo na Dolenjskem, pa tudi za druge.

PRIMERI ENOSTAVNIH OBRAMBNIH SISTEMOV

DOBRENJ (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

GAMBERK (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

IG (Gorenjska in Ljubljana z okolico)

KAMNICA (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

KEBELJ (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

MAJDBURG? oz. Farovški grad (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

MEHOVO (Dolenjska)

OSTERBERG (Gorenjska in Ljubljana z okolico)

PABŠTAJN (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

PLOŠTAJN (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

RANŠPERK (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

ROGATNICA (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

STOPNIK (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

ŠTATENBERG (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

TURJAK

VIKUMBERG

VOJNIK (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

WALDENBERK (Gorenjska in Ljubljana z okolico)

PRIMERI KOMPLEKSNIH OBRAMBNIH SISTEMOV

FALKENBERG (Gorenjska in Ljubljana z okolico)

NOVI GRAD pri Preddvoru (Gorenjska in Ljubljana z okolico)

PODSREDA (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

PREDJAMA (Notranjsja)

PREŽIN (Štajerska, Koroška in Prekmurje)

ŽOVNEK (Štajerska, Koroška in Prekmurje)


PRIMERI UTRJENIH DVOROV

GORNJI IG (Gorenjska in Ljubljana z okolico)

ŠTRAVBERK (Dolenjska)

ŽABJI GRAD (Gorenjska in Ljubljana z okolico)

UPORABLJENI VIRI: